Ob zamenjavi računalnika sem se po prebiranju nekaterih člankov in forumov na spletu odločil, da naredim varnostno kopijo mojih fotografij, ki so bile razmetane po raznoraznih brezimnih CD-jih. Zadal sem si pač nalogo, da vse posnete fotografije, ki so končale na CD-jih presnamem na DVD-je zaradi prihranka na prostoru (DVD drži 4,7 GB medtem ko CD cca. 0,8 GB). Zbral sem CDje na kup in ugotovil, da jih je kar nekaj, vsi iz let 2003 in 2004. Začel sem mučno in dolgočasno kopiranje fotografij na disk računalnika. naenkrat po šestem CD-ju opazim opozorilo "read error cannot copy file,.." Hmm, potegnem ven CD preverim površino - nič, čista - vstavim ponovno,.. znova zaženem kopiranje in na istem mestu ista napaka! Začnem kopirati datoteko po datoteki, nakar ugotovim, da je ena mapa na CD-ju popolnoma uničena - neberljiva,... aaah!, in to na 3 leta starem CDju Sony! Prvo me zagrabi panika, potem ko ugotovim, da niti Disk Recovery programi ne uspejo izvleči popolnoma nič iz pokvarjene mape, ki je postala neberljiva, postanem jezen! Nato pač ugotovim, da nimam kaj storiti in se morem sprijazniti da bo rojstni dan prijateljice ostal za vedno le v spominu (organskem - tistemu nezanesljivemu v lobanji se spomnite?).
miles davis - kind of blue (1959)
Zarolam si So What? od Miles Davisa iz albuma Kind of Blue posnetega leta 1959, Eden najboljših jazz albumov vseh časov - priporočam ga vsem ljubiteljem glasbe ta album bi moral biti v vsaki kolekciji. S tem posnetkom je bil uveden čisto drugačen pristop k glasbi in kompoziciji le-te - v studio so se glasbeniki napotili s samo par "skicami" tistega kar naj bi igrali in potem se je enostavno zgodilo,... Kind of Blue je zaznamoval rojstvo t.i. "Modal jazz" (prav zanima me kako bi se razvijala glasba, če bi pomembna dela kar naenkrat izginila iz izvornih nosilcev zvoka,...).
In kaj potem? , od rojstnega dneva prijateljica mi ostanejo še vedno spomini,....
V "starih časih" smo vedno poleg negativov izdelali tudi fotografije, le-te so se vidno starale ampak nikoli izginile čez noč. Zato vsem priporočam, da kljub digitalizaciji vseeno izdelujejo fotografije dogodkov in jih spravljajo v klasične albume (v najslabšem primeru boste pozabili kam ste album spravili in bo toliko večje veselje ob naključni najdbi).
Kar se tiče DVDjev pa je najbolje delati kopije vsake 2 do 3 leta. Če pa gre kaj vseeno narobe si zarolajte So What?
3 komentarji:
ja, poznam problem.. meni je z Verbatimovih DVD-jev zginilo vse v treh mesecih (pri pravih pogojih skladiščenja). Stranka hotela slike, jaz pa v težavah.
Od takrat naprej uporabljam le zunanje diske. So poceni, hitri, iskanje poteka v trenutku, pa ni se mi treba vsak dan ukvarjati s pečenjem (giga slik na dan minimum - reportaža naredi svoje).
point: papir je zakon! :D
Ja matias, sedaj uporabljam oboje!
Tako, da imam vedno dve verziji vsake datoteke.
Kaj pa kardice? (simulacija filmov)
Objavite komentar