Trick or treats!?

helena race - pumpkin - 31. 10. 2007
(styling by david vatovec, carving by helena race)

Halloween - noun - The night of October 31, the eve of All Saint's Day, commonly celebrated by children who dress in costume and solicit candy or other treats door-to-door.

Nekoč nekje. Danes (na žalost) povsod ...

Psycho Barbie

helena race - psycho barbie - 27. 10. 2007

The "Crack House"

the crack house - matjaž lužnik, 2007

Alias hotel Lovec.

Turbo Heidi

david vatovec - turbo heidi - 27. 10. 2007

Fotografska razstava: Toskana - Marmorni pogled

Septembra 2006 se je skupina fotografov Foto Kluba Portorož podala na fotografsko delavnico v severnozahodni del italijanske pokrajine Toskane. A njihova pot ni bila v iskanju toskanskih klasičnih in že velikokrat obdelanih motivov pokrajine in podeželja, pač pa so se osredotočili na marmor. Zato je bil tudi cilj na dlani. Carrara. In carrarski marmor. Tisti, ki so ga uporabljali veliki mojstri, Michelangelo, Bernini ...

Nastalih 35 fotografij štirinajstih avtorjev kljub raznolikosti povezuje skupna marmorna nit - od čistih abstrakcij preko dokumentov uporabnosti do prikaza današnjih mojstrov na delu.

Uživajte v Marmornem pogledu.

Dobri pastir ...

helena race - dobri pastir - 24. 10. 2007

P. S.: Vsaka podobnost z resničnostjo je zgolj naključna.
P. P. S.: Fotografija ne skriva nobene politične konotacije.

PC

Od nekdaj so mi bili računalniki fascinantna stvar. Že od osnovne šole, ko so nekateri moji sošolci dobili prve ZX Spectrume. Žal ekonomska situacija pri nas doma ni dovolila, da bi si lahko privoščili drago in takrat še ne tako uporabno igračo. Tako sem prišel do prvega PC-ja šele pri dobrih 23 letih. Bil je 100 (!) megaherčni 486 s 16 MB rama in 850 MB diskom ter naloženimi najnovejšimi W 95. Internet je bil še domena znanstvene fantastike.

Prvi prav moj PC sem si kupil pred dobrimi štirimi leti. Bil je prava raketa proti zgoraj opisanemu. Prav v tem času se je razvoj programske opreme malo upočasnil, tako, da le ta ni zahtevala nove strojne opreme ravno vsake tri mesece. Tako je moj računalnik zdržal dobra štiri leta, brez, da bi lastnik imel kakršen koli manjvrednostni kompleks. Na srečo sem igre še pravi čas opustil.

Začel pa sem se ukvarjati z fotografijo. In kot vsak fotograf, ki da kaj nase, sem fotografije urejal v PS-u. Je zelo zahteven program za strojno opremo, a na srečo sem večinoma obdeloval eno fotko naenkrat, pa je računalnik zmogel (z malo mojega potrpljenja) tudi zahtevnejše obdelave.

Lani, pa je luč sveta ugledal nov program, ki je bil namenjen prav fotografom. Narejen je za urejanje, arhiviranje in korekcijo fotografij. Zelo zmogljivo orodje, ki je urejanje raw formata končno poenostavilo in izenačilo z jpg-jem. In začel sem fotografirati v izkjučno raw formatu. To je imelo nekaj zanimivih posledic. Prvič je postala CF kartica na fotoaparatu kar naenkrat pol manjša, prostor na disku računalnika mi je rapidno izginjal, in ne nazadnje, računanik je kar naenkrat imel probleme s tem programom. Začel sem izgubljati potrpljenje, kajti poskusil sem urejati vse zajete fotografije naenkrat. Pa ni šlo. Računalnik se mi je spuntal in dozorelo je spoznanje, da je prišel čas za zamenjavo. Od takrat je minilo slabo leto. In prišel je dan, ko sem se poslovil od mojega prvega osebnega računalnika.

Ne glede na to, da je bil po računalniških standardih s svojimi štirimi leti in šestimi meseci, že za staro šaro, da je bil poln prahu, ki se je nabiral vsa ta leta delovanja, da ga nisem smel ugašati, kajti zaradi slabega napajalnika je bil ponoven zagon (skoraj) misija nemogoče, da je brez stranic izgledal kot oskubljena kokoš, kajti odstranil sem jih zaradi boljšega hlajenja, da sem kot lastnik PC-ja izgubljal bitke z raznimi ad/spy/trojan programi, da mi je kradel noči zaradi preglasnih ležajev na diskih in ventilatorjih... Tako mi je počasi zlezel pod kožo, da tudi, ko sem novega postavil zraven, se nisem in nisem mogel posloviti od njega. Preveč dobrih fotografij in fotografskega znanja mi je posredoval z interneta, ogromno fotografij sem s kartic naložil na njega, dosti cd-jev in dvd-jev s fotografijami sem posnel z njim, veliko fotografij sem obdelal in poslal po internetu v foto laboratorij, da mi jih razvijejo... Tako, da čeprav je samo PC, se nisem mogel, kar na lahko ločiti od njega...

matjaž lužnik, 2007

A sedaj je popravljen in urejen. In je v zasluženi penziji pri moji mami (ki je tudi v penziji). Nič več mu ne bo potrebno naenkrat obdelat dva gb fotografij v raw formatu, nič več računati lens blur na petnajstem layerju povečane fotke, nič več hkratnega downloadanja več gb nanizank na priljubljenem p2p programu.... Sedaj samo še ogledovanje receptov na Kulinarični Sloveniji, odpiranje verižnih pisem na spletnem naslovu elektronske pošte in ogledovanje slik vnučka, ki jih je prejšnji lastnik obdelal na svoji novi pridobitvi...

Težko je slovo od PC-ja še posebej če ga zamenja pc...

Časi se spreminjajo

Včasih sem se sprehajal po Kopru in opazoval oleandre, borovce in sem pa tja tudi kakšen lovor ...
Opazoval, ampak ne videl. Šele sedaj, ko so palme in beton, ki hoče imitirat istrski kamen, prevzeli glavno vlogo, jih vidim in občudujem - sedaj, ko jih ni več.

Šavrinki so zrasli umetni joški in je podobna ameriški porno zvezdnici (tako se ameriški turisti lahko počutijo kot doma), slaba kopija istrskega kažuna pa krasi vhod v vse večjo Luko Koper.

Šele sedaj razumem mojega očeta, ko je razlagal, da se je drsal na solinah v Kopru. Ni mi hotel povedati kaj posebnega ali izrednega, samo svoje spomine je delil z menoj.

Sedaj imam tudi jaz spomine za mojega sina, ki ga sicer še ni ...

david vatovec - ostanki kopra - 18.10.2007
posneto z nokio 6310

Pečat in natečaji

Nekatere stvari v življenju se ti enostavno vtisnejo v spomin (prva igračka, prvi poljub, prva ljubezen ...). To se zgodi trenutno in navidezno brez razloga - kot bi vtisnili s pečatom v možgansko skorjo.
Nekega septembrskega sončnega dne, sem se dobil z Radovanom Čokom za intervju, ki bo objavljen v almanahu ob letošnji deseti obletnici Foto Kluba Portorož. Ko sem prišel, je Radovan že čakal s prekrižanimi nogami, s čikom v desni roki in s skodelico kratke kave na mali okrogli mizi. Pogledal me je izpod razmršenih košatih obrvi in rekel: "Zdravo, kaj bo novega?"
Kot vedno sem odgovoril: "Mah, nič bistvenega."
Sledilo je približno 43 sekund molka in s tem se je končal najin "small talk" - ritual, ki se ponovi ob vsakem srečanju z njim ...
Intervju se je nato razvlekel kar na celo uro in povedal je marsikaj, česar še nisem vedel, najbolj pa sta se mi vtisnila v spomin dva stavka. Enega bom skrbno prišparal za kak sledeči blog, drugi se pa glasi: "Tako kot je čudovito prejeti nagrado, tako jo je nehvaležno podeliti." Govor je tekel o fotografskih natečajih in žiriranjih (sam je bil žirant pri dveh fotografskih natečajih, ki jih je organiziral Foto Klub Portorož).
Ne vem, zakaj se mi je ta stavek vtisnil v spomin, pa čeprav ga nisem dobro razumel ...
Nekoliko pozneje septembra dobim telefonski klic iz neznane številke.
Oglasim se: "Prosim?"
Na drugi strani prijeten moški glas: "Dober dan. Kličem iz fotografskega kluba ..."
Organizatorji fotografskega natečaja digitalne fotografije "Digifoto" na temi Narava in Prosta so me poklicali in vprašali, ali bi bil v žiriji. Sprva sem pomislil, kje za vraga so mene našli za žiriranje na natečaju s temo Narava, nato pa sem se počutil počaščenega in z veseljem sprejel.
Predvčerajšnjim sem žiriranje opravil in občutil sem ravno to, kar je Radovan povedal - tisti žig v možganski skorji se je razlezel v vse pore mojega telesa in sprožil nelagodje.
Toliko dobrih fotografij, med katerimi moram izbrati tri najboljše, oziroma le eno zmagovalno, eno samcato, ki je boljša od vseh ostalih ... Kakšno pravico imam jaz, da to določim?
Žiriranje je končano in za svojimi odločitvami tudi trdno stojim. Predstavljal pa sem si, koliko truda je posamezen fotograf vložil v izvedbo fotografije, ki sem jo jaz nato z enim klikom na tipko X izbrisal z obličja ekrana.
Ta izkušnja je še enkrat potrdila moje stališče, ki ostaja nespremenjeno: "Fotografija ni šport."

Vaš žirant David.

Jonatan

helena race - jonatan - 12. 10. 2007

"/.../ Nikar ne verjemi tistega, kar ti govorijo oči. Kažejo ti samo omejitev. Glej s svojim razumevanjem, odkrivaj tisto, kar že veš, pa boš videl, kako je treba leteti." (Richard Bach: Jonatan Livingston Galeb)

Draga

matjaž lužnik, 2007

Direktno z nove mašine del neke druge mašine. Krmilo Drage. To je eno bolj nenavadnih plovil, ki pluje po našem malem morju..

Helen

david vatovec - the most beautiful girl in the world - 10.10.2007

"A man has to do, what a man has to do ..." :-)

Novi izzivi

Temo Lipiške jame je v zadnjih sedmih letih svetloba moje kabridovke razblinjala že osemkrat.

Minulo nedeljo jo je prvič predirala še svetloba mojega fleša (pravzaprav dveh in še enega Davidovega). In čeprav je bilo skozi iskalo fotoaparata mogoče videti le temo, poleg tega pa je bil pravi podvig ugotoviti, kaj sploh bo zajel kader, je nastalo nekaj spodbudnih posnetkov.

Tu je eden za pokušino, drugi pa ostajajo del novega izziva, ki pa naj še malo zori. (Upam, da zorenje vseeno ne bo trajalo tako dolgo kot od prvega obiska jame do prvega fotografiranja v njej.)

helena race - novim izzivom naproti - 7. 10. 2007

Željko J.

željko j. - matjaž lužnik, 2007

Fotka je bila posneta z Agfa Isola I (več si lahko preberete tu ali pa tu) na začetku poletja. Skenirana z "home made skenerjem" (ki vljučuje EOS 30D, 100 macro, in tulec v katerem je bil film), obrezana, pozitiv, krivulje, usm, pomanjšana za potrebe objave na tem blogu...


Takole pa je izgledal "originalen" sken...

Hitenje

david vatovec - 3hitenje - 08. 10. 2007

Na koncu se je splačalo, ker me je čakala paštica z lososom :P

Slap Virje (Plužna pri Bovcu) - drugič

Isti slap, nekje ob istem času...

fotograf - matjaž lužnik, 2007

Slap Virje (Plužna pri Bovcu) sredi naliva

david vatovec - slippery when wet - 29.09.2007