Karma. Po budističnemu prepričanju jo ima vsak posameznik. Karma je "kozmični" dolg, ki si ga nabiramo z našimi dejanji. Je vsota vseh dobrih in slabih dejanj. Vse kar storimo v tem življenju (ali prejšnjih), bomo "plačali" v prihodjem... Vsak od nas nosi kakšen greh, ki ga bo plačeval vse (tudi prihodnja) življenje...
Jaz tudi...
Le kaj je za fotografa neodpustljiv greh? Nekaj mi leži na duši in me preganja v nočeh, ko ne morem spati. Postalo je že prava nočna mora. Ni odpustka za kaj takega. To je bilo ireverzibilno dejanje. In zavedam se, da bom to nosil s seboj celo življenje (upam da samo eno). Kakšna bo moja pokora? Ne vem kaj me še čaka v prihodnje, a lahko vsaj to storim, da to delim z vami in si olajšam breme.
Bilo je sončno pomladansko vreme. Žal ne vem koliko sem bil star, a sigurno manj kot deset let. Starši so čistili po hiši in našli staro fotografsko kamero, ki jo je kupil moj nono enkrat kmalu po vojni (drugi). Ne vem kdo je bil tisti a ocenil/a je, da je ta stvar že passe, neuporaben kup železa in stekla in jo dal nadebudnemu naraščaju v roke. O, da ne bi! Bil sem zelo zvedave sorte otrok in ni mi bilo dovolj, da sem samo "navijal" ročico filma in "škljocal" s sprožilcem. Ne. Moral sem izvedeti kako je stvar sestavljena. S kotičkom ušesa sem še ujel: "Pa ne razbit tega", a sem seveda ta nasvet kratko malo ignoriral. Preveč me je mikalo izvedeti kaj je v škatli(ci). Za dandanašnje otroke so ravno v te namene izumili Kinder jajček. Nisem imel večjih problemov odpret to škatlo, a kakšno razočaranje. Bila je prazna. Samo neki vzvodi, pa stekelce, skozi katerega si bolj malo videl. "Nič" sem si milslil, "pa da vidimo, kako je ta stvar sestavljena". In kratko malo razstavil na prafaktorje. Kar ni šlo zlepa pa na silo...
Na koncu mi je ostalo kup kosov, ki nikakor niso več pasali skupaj. Mislim, da sem celo bil okregan zaradi tega. A kdo se še spomni teh reči. Vendar me je rahlo pekla vest. Ne glede na to, da sem rad razstavljal reči, sem se kakšne spomnil še dolgo potem. In ta je tista, ki me najbolj vstrajno gloda. Prav zaprav je vsako leto huje, sploh pa sedaj, ko sem se začel ukvarjati s fotografijo. Preteklo je precej časa, a med tem razstavljanjem tega fotoaparata sem si dobro zapomnil, kako je stvar izgledala.
No danes sem zbral pogum in sem nekako po spominu in po naključju našel stvar, ki sem jo tako neusmiljeno razdrl. Izgledala je nekako takole:
Agfa Box (fotko sem si sposodil tule -
na voljo so tudi karakteristike)
Jaz tudi...
Le kaj je za fotografa neodpustljiv greh? Nekaj mi leži na duši in me preganja v nočeh, ko ne morem spati. Postalo je že prava nočna mora. Ni odpustka za kaj takega. To je bilo ireverzibilno dejanje. In zavedam se, da bom to nosil s seboj celo življenje (upam da samo eno). Kakšna bo moja pokora? Ne vem kaj me še čaka v prihodnje, a lahko vsaj to storim, da to delim z vami in si olajšam breme.
Bilo je sončno pomladansko vreme. Žal ne vem koliko sem bil star, a sigurno manj kot deset let. Starši so čistili po hiši in našli staro fotografsko kamero, ki jo je kupil moj nono enkrat kmalu po vojni (drugi). Ne vem kdo je bil tisti a ocenil/a je, da je ta stvar že passe, neuporaben kup železa in stekla in jo dal nadebudnemu naraščaju v roke. O, da ne bi! Bil sem zelo zvedave sorte otrok in ni mi bilo dovolj, da sem samo "navijal" ročico filma in "škljocal" s sprožilcem. Ne. Moral sem izvedeti kako je stvar sestavljena. S kotičkom ušesa sem še ujel: "Pa ne razbit tega", a sem seveda ta nasvet kratko malo ignoriral. Preveč me je mikalo izvedeti kaj je v škatli(ci). Za dandanašnje otroke so ravno v te namene izumili Kinder jajček. Nisem imel večjih problemov odpret to škatlo, a kakšno razočaranje. Bila je prazna. Samo neki vzvodi, pa stekelce, skozi katerega si bolj malo videl. "Nič" sem si milslil, "pa da vidimo, kako je ta stvar sestavljena". In kratko malo razstavil na prafaktorje. Kar ni šlo zlepa pa na silo...
Na koncu mi je ostalo kup kosov, ki nikakor niso več pasali skupaj. Mislim, da sem celo bil okregan zaradi tega. A kdo se še spomni teh reči. Vendar me je rahlo pekla vest. Ne glede na to, da sem rad razstavljal reči, sem se kakšne spomnil še dolgo potem. In ta je tista, ki me najbolj vstrajno gloda. Prav zaprav je vsako leto huje, sploh pa sedaj, ko sem se začel ukvarjati s fotografijo. Preteklo je precej časa, a med tem razstavljanjem tega fotoaparata sem si dobro zapomnil, kako je stvar izgledala.
No danes sem zbral pogum in sem nekako po spominu in po naključju našel stvar, ki sem jo tako neusmiljeno razdrl. Izgledala je nekako takole:
Agfa Box (fotko sem si sposodil tule -na voljo so tudi karakteristike)
Bil je Agfa Box. Obstaja precej modelov tega fotoaparata, siguren sem za število leč, pa način navijanja filma in proženje. Za ostale detajle pač ne. A za oceno storjene škode bo kar v redu. Na zgoraj omenjeni strani je omenjeno, da je to fotokamera, ki uporablja srednjeformatni film. Verjetno kazen, ki mi ga karma nalaga, saj si že nekaj časa želim eksperimentirati z srednjim formatom...
Kar pa me je danes spodbudilo, k pisanju tega prispevka pa je sledeče. Spomnil sem se, da obstaja v kredenci od moje mame še en fotoaparat. A mi po spominu ni bil tako fascinanten, kot zgoraj uničeni. Zdel se mi je le zelo strat" trotlziher" fotoaparat, ki pa smo jih imeli kar nekaj doma. Tale pa je uporabljal nek čuden format filma. Večji kot pa je klasičen 35 milimeterski. ?!?? Pa ne da...? In nebodiga len grem pogledat. In res. Še ena Agfa, ki uporablja srednjeformatni (120) film. In to 6x6. Ve se katere "sodobne" kamere uporabljajo ta format filma. Model je Isola I, izgleda pa takole:
Agfa Isola I
Kar pa me je danes spodbudilo, k pisanju tega prispevka pa je sledeče. Spomnil sem se, da obstaja v kredenci od moje mame še en fotoaparat. A mi po spominu ni bil tako fascinanten, kot zgoraj uničeni. Zdel se mi je le zelo strat" trotlziher" fotoaparat, ki pa smo jih imeli kar nekaj doma. Tale pa je uporabljal nek čuden format filma. Večji kot pa je klasičen 35 milimeterski. ?!?? Pa ne da...? In nebodiga len grem pogledat. In res. Še ena Agfa, ki uporablja srednjeformatni (120) film. In to 6x6. Ve se katere "sodobne" kamere uporabljajo ta format filma. Model je Isola I, izgleda pa takole:
Agfa Isola I
Ko sem pogledal nastavitve, sem bil milo rečeno zgrožen. Kot ponosen lastnik digitalca z osmimi milijoni pik, z časom osvetlitve 1/8000 s, petimi posnetki na sekundo, z objektivi z nastavljivimi zaslonkami od 1.8 pa do 36, z iso nastavitvijo od 100 pa do 3200, z večconskim merjenjem svetlobe ipd, so mi bile možne nastavitve milo rečeno rudimentarne. Nastavljati se da zaslonko - dve nastavitvi: sončno ali oblačno f8/f11 ali po nekaterih podatki f11/f16 (plus rumeni filter - že vgrajen ) in pogojno rečeno še čas. Ta ima dve nastavitvi. M in B, pri čemer je M čas cca 1/35 s in B bulb... To je tudi vse. Ima sicer še sinc prikluček za flash. That's it. Več informacij dobite tukaj ali tukaj. Še moj telefonček ima več nastavitev (vsaj avtomatsko merjenje sveltobe, pa kompenzacijo). Še dobro, da lahko uničiš samo 12 posnetkov naenkrat.
No jaz ne bi bil jaz, če ne bi poskusil tudi to reč razstaviti. Tokrat sicer ne zaradi radovednosti kaj je notri, ampak zaradi leče (ne morem reči objektiva, ker ima samo eno lečo), ki je prašna z notranje strani. A sem še pravi čas obupal, ker nimam pravega orodja, pa tudi na novo odkrite igračke ne želim uničiti.
No mogoče mi bo pa bo ta foto kamera pomagala, da popravim svojo karmo. Če ga bom čuval, negoval, kupil film, naredil kakšen škljoc, peljal na kakšen foto izlet... Ta Agfa, pa Zenit TTL bosta za sproščanje, kajti mislim, da je fotografija s sodobno digitalnotehniko postala preveč masovna in predvidljiva. Če uporabim analogijo. Sodobna digitalna fotografija je kot gliser na vodi. Hitra, tehnološko vrhunska. Fotografiranje na film, s temi starimi aparati, pa kot vikend z leseno jadrnico. Kdor zna uživati, ve kaj je bolje zanj. Mogoče pa so to samo leta?
jaz, v "fotografski" pozi
P.S. Torej. Kaj je nauk te zgodbe? Dragi starši zvedavih otrok. Prosim ne ponovite napake mojih staršev, ne dajte takih tehničnih reči, ki se vam zdijo že zastarele, v roke vaših otrok. Še ne znajo ceniti prave vrednosti teh reči. Spravite jih za takrat, ko bodo to znali ceniti. Hvaležni vam bodo, pa še kakšno travmo v kasnejših letih jim boste prihranili.
Agfa Isola I
No jaz ne bi bil jaz, če ne bi poskusil tudi to reč razstaviti. Tokrat sicer ne zaradi radovednosti kaj je notri, ampak zaradi leče (ne morem reči objektiva, ker ima samo eno lečo), ki je prašna z notranje strani. A sem še pravi čas obupal, ker nimam pravega orodja, pa tudi na novo odkrite igračke ne želim uničiti.
No mogoče mi bo pa bo ta foto kamera pomagala, da popravim svojo karmo. Če ga bom čuval, negoval, kupil film, naredil kakšen škljoc, peljal na kakšen foto izlet... Ta Agfa, pa Zenit TTL bosta za sproščanje, kajti mislim, da je fotografija s sodobno digitalnotehniko postala preveč masovna in predvidljiva. Če uporabim analogijo. Sodobna digitalna fotografija je kot gliser na vodi. Hitra, tehnološko vrhunska. Fotografiranje na film, s temi starimi aparati, pa kot vikend z leseno jadrnico. Kdor zna uživati, ve kaj je bolje zanj. Mogoče pa so to samo leta?
jaz, v "fotografski" pozi
P.S. Torej. Kaj je nauk te zgodbe? Dragi starši zvedavih otrok. Prosim ne ponovite napake mojih staršev, ne dajte takih tehničnih reči, ki se vam zdijo že zastarele, v roke vaših otrok. Še ne znajo ceniti prave vrednosti teh reči. Spravite jih za takrat, ko bodo to znali ceniti. Hvaležni vam bodo, pa še kakšno travmo v kasnejših letih jim boste prihranili.
Ni komentarjev:
Objavite komentar