Spodnji tekst je prepis elektronske pošte mojega prijatelja Željkota. Ker sem njegov še nenatisnjen roman prebral ko je on že odpotoval na Tajsko, sem mu moje mnenje napisal po e-pošti, nakar sem 14 dni čakal na spodnji odgovor:
Pozdravljen!
Še enkrat začenjam z mojim odgovorom na tvoje pismo. Nekaj muk sem ti že opisal v sporočilu po gsm-u. Najraje bi se izjokal! Ta dandanašnja tehnika me spravlja iz tira. In namesto, da bi se lotil zgodbe in vse kar zraven Selme (naslov romana je "Balada za Selmo" op.p.) spada, ti moram pisati o moji jeremiji glede odgovora.
Najprej sem ti hotel poslati odgovor samo po gsm-u. Napisal sem vse, hočem poslati, crkne baterija. Grem ven v Internet caffe (to se je dogajalo na severu Tajske v Chiang Mai-u), napišem dolg odgovor (moram reči izčrpen in konstruktiven), hočem poslati, računalnik mi vse zbriše in nato še enkrat napišem pol krajši odgovor in spet isto. Potem se jezim sam s sabo in še zamorim travestita, ki je vodil ta Internet caffe. Ura je bila namreč polnoč in moral je zapirati, samo še name je čakal. Sicer je bil prijazen, a verjetno ga je čakal kakšen boljši opravek kot nek zblojen turist, ki hoče ob polnoči pisati komentarje.
Grem ven, takoj zraven je bila trgovina. Jezen sem si kupil pivo. Prižgem cigaret. Trgovec, star Kitajec z nekaj lasmi počesanimi čez plešo, mi z dvemi prsti kaže na svoje oči. Kaj hoče? Spodi me stran, kao cigaretni dim mu bo šel v oči (in bo oslepel ali kaj?). Nagnal me je stran kot kakšnega steklega psa. Šel sem pit pivo k cesti (smrdljivi in polni prometa, ki bo Kitajca prej ugonobila kot moj dimček). Iz nasprotnega bara mi mahajo kurbe in me vabijo v svoje medmrežje. Še to se mi je manjkalo. Besno sem spil pivo do konca in prazno flašo nisem vrnil Kitajcu, ampak sem jo zabrisal v pleten koš za smeti ob cesti. Šel sem v drug Internet caffe in preden sem zbrisal vso nesnago iz mojega poštnega predala, so že zapirali. Vrnil sem se nazaj v hotel. Tačas se je napolnil gsm in ob napolzaspani in napolprebujeni Poom (Željkova žena op.p.) sem ti končno napisal odgovor, čeprav me je srepeče gledala skozi že tako ozke Azijske oči.
Kaj več dodati?
Tisti večer sem preklel vso tehniko, ki nas je tako lepo povezala, da malone začutimo drug drugega srček kako bije. Rekel sem si, da bom začel pisariti (navadna) pisma. Tako si lahko shraniš vsako pismo in si ga daš v posebno škatlo, ki bo čez nekaj let zgodovinski dokument, ne kot zdajšnja elektronska pisma, ki ti jih bo prej ali slej pojedel kaksen črv ali zjebal kakšen kratek stik.
Vem, da sem danes zgrešil temo, a to sem moral napisati.
Hvala za tvoj izčrpen odgovor.
Počakal bom še na ostale komentarje in potem potegnil črto.
Lep pozdrav iz dežele Tajske
Željko
Pozdravljen!
Še enkrat začenjam z mojim odgovorom na tvoje pismo. Nekaj muk sem ti že opisal v sporočilu po gsm-u. Najraje bi se izjokal! Ta dandanašnja tehnika me spravlja iz tira. In namesto, da bi se lotil zgodbe in vse kar zraven Selme (naslov romana je "Balada za Selmo" op.p.) spada, ti moram pisati o moji jeremiji glede odgovora.
Najprej sem ti hotel poslati odgovor samo po gsm-u. Napisal sem vse, hočem poslati, crkne baterija. Grem ven v Internet caffe (to se je dogajalo na severu Tajske v Chiang Mai-u), napišem dolg odgovor (moram reči izčrpen in konstruktiven), hočem poslati, računalnik mi vse zbriše in nato še enkrat napišem pol krajši odgovor in spet isto. Potem se jezim sam s sabo in še zamorim travestita, ki je vodil ta Internet caffe. Ura je bila namreč polnoč in moral je zapirati, samo še name je čakal. Sicer je bil prijazen, a verjetno ga je čakal kakšen boljši opravek kot nek zblojen turist, ki hoče ob polnoči pisati komentarje.
Grem ven, takoj zraven je bila trgovina. Jezen sem si kupil pivo. Prižgem cigaret. Trgovec, star Kitajec z nekaj lasmi počesanimi čez plešo, mi z dvemi prsti kaže na svoje oči. Kaj hoče? Spodi me stran, kao cigaretni dim mu bo šel v oči (in bo oslepel ali kaj?). Nagnal me je stran kot kakšnega steklega psa. Šel sem pit pivo k cesti (smrdljivi in polni prometa, ki bo Kitajca prej ugonobila kot moj dimček). Iz nasprotnega bara mi mahajo kurbe in me vabijo v svoje medmrežje. Še to se mi je manjkalo. Besno sem spil pivo do konca in prazno flašo nisem vrnil Kitajcu, ampak sem jo zabrisal v pleten koš za smeti ob cesti. Šel sem v drug Internet caffe in preden sem zbrisal vso nesnago iz mojega poštnega predala, so že zapirali. Vrnil sem se nazaj v hotel. Tačas se je napolnil gsm in ob napolzaspani in napolprebujeni Poom (Željkova žena op.p.) sem ti končno napisal odgovor, čeprav me je srepeče gledala skozi že tako ozke Azijske oči.
Kaj več dodati?
Tisti večer sem preklel vso tehniko, ki nas je tako lepo povezala, da malone začutimo drug drugega srček kako bije. Rekel sem si, da bom začel pisariti (navadna) pisma. Tako si lahko shraniš vsako pismo in si ga daš v posebno škatlo, ki bo čez nekaj let zgodovinski dokument, ne kot zdajšnja elektronska pisma, ki ti jih bo prej ali slej pojedel kaksen črv ali zjebal kakšen kratek stik.
Vem, da sem danes zgrešil temo, a to sem moral napisati.
Hvala za tvoj izčrpen odgovor.
Počakal bom še na ostale komentarje in potem potegnil črto.
Lep pozdrav iz dežele Tajske
Željko
Ni komentarjev:
Objavite komentar