Dandanes je samo fotografiranje nekaj, kar je dostopno vsem. Proizvajalci nas zasipavajo z modernimi tehnologijami; digitalni fotoaparati so praktično že v vsakem telefončku, računalniki nam omogočajo enostavno obdelavo fotografij na načine, ki so bili v časih temnice zelo zapleteni ali praktično nemogoči. Poleg tega pa nam internet omogoča, da te fotografije delimo z občinstvom celega sveta. Sam proces fotografiranja, obdelave in objave fotografije je postal povsem preprost, dostopen najširšim množicam. Tu bom malo zloben. Recimo, da je kvaliteta fotografij na svetu konstanta, a zaradi količine fotografij trpi povprečna kvaliteta posamezne fotografije. To sicer ni nujno res, vendar zaradi tega, ker lahko vsak "smrtnik" fotografira in objavlja fotografije na internetu, smo žal precej blizu temu.
they are watching us, matjaž lužnik (benetke 2007)Poplavljeni smo z neizmerno množico fotografij in ko objavimo fotko na kakšnem foto portalu, se le ta izgubi v množici. Pa čeprav smo v fotografijo vložili ne vem koliko dela in smo na motiv močno čustveno navezani, nam to ne pomaga, da bi bila fotka opažena in cenjena kolikor mi mislimo, da bi morala biti. Razen, če res ne izstopa; po sami kvaliteti, estetiki, motivu. Mislim, da bi prav prišlo več samokritičnosti pri samih fotografih, da ne bi ravno vsake fotke sosedovega mačka, mamine rože, ali "fenomenalnega" sončnega zahoda, ponujali v upogled in kritično presojo vesoljne fotografske javnosti.
Vendar tu pridemo do zanimivega pojava. Ponovi se prejšnja teza o konstanti in množičnosti. A tokrat na strani ocenjevanja fotografij.
se nadaljuje...
Ni komentarjev:
Objavite komentar