Dobra ideja, tale blog-chat. Sploh pa glede na to, da se pod točko razno (op. najbolj priljubljeni del sestankov) izrečene besede in misli mnogokrat zapletejo in izgubijo v pridušenem zvoku glasbe in cigaretnem dimu kafiča in včasih ostanejo nekateri stavki brez pik, prebijejo se samo vejice, morda dvopičja...
Že več dni mineva od kar sem prejela povabilo, da pustim kakšno sporočilce na teh vratih. Malce sem se obotavljala, prebirala poste, ki so jih kolegi soklubovci že pustili in se spet znašla pred svojo večno dilemo v stilu: kaj je bilo prej-tehnika ali vsebina? Ali drugače: nas fotografiranje mami zaradi vsebine ali zaradi tehničnih zmogljivosti fotoaparata? Iščemo fotoaparat zaradi vsebine ali iščemo vsebino zaradi fotoaparata? Želimo preseči sebe ali mašino? Zakaj pravzaprav fotografiramo? Zakaj ne rišemo ali slikamo ali pa ustvarjamo zgradb?
Eden izmed odgovorov, ki se mi večkrat vsili, je ta, da morda zato, ker nismo vizionarji ampak zgolj dobri opazovalci, ki znajo dane elemente ustrezno povezati in zabeležiti ter tako ustaviti trenutek (btw: ali lahko pri tihožitju govorimo o ujetem trenutku?!- o relativnosti časa tu ne bi...). Kaj nas sploh sprovocira?
Aksiom 1: Vzgib nam daje tisto kar opazimo oziroma tisto, kar pritegne našo pozornost. Pojavi se tu spet novo pod-vprašanje: kaj opazimo?
Aksiom 2: to, kar nas mami, to v kar se (morda) identificiramo, to kar nam manjka, to kar si želimo biti ali imeti, to kar želimo povedati...lahko bi rekli, da opazimo sami sebe. Na nek način.
Hipoteza: Če je fotka slaba, smo slabi tudi mi?! Je nekaj narobe z nami?! Vsekakor ne. Morda nam manjka samo znanje v tehniki :) Ha! Dober izgovor!
Odtod naslov mamljivost in minljivost. Sama sem trenutno v stanju status quo, mirovanju domišljije in brez ispiracije. Ko primem fotoaparat imam občutek, kot da me bo nadrl, ker ga ne bom dobro uporabila in da se bo njegova jeza pokazala v slabi fotki. Pač, ustvarjalna kriza...ampak zakaj do nje pride? Zakaj mamljivost popusti in preide v minljivost? Nismo več sposobni opazovat? Ne vidimo ničesar kar nas sprovocira? In če sledimo Aksiomu 2: pomeni to, da ne vidimo več sebe?! Šalo na stran. Ne gre se za to, da bi si izbrala blog za svoj kašelj. Vsak se enkrat najbrž znajde pred takim trenutkom, ki pa zagotovo prinese novo, še bolj ustvarjalno obdobje. S tem želim predvsem izraziti pomen vsebine, ki je v mojih očeh ključna. Zaradi vsebine sem pred desetimi leti prijela fotoaparat v roke in prav zaradi vsebine, ga zadnje čase ne. Tako najbrž funkcioniram. Seveda ne želim zanikati pomembnosti tehnike, vendar je z mojega vidika le-ta na drugem mestu.
Že več dni mineva od kar sem prejela povabilo, da pustim kakšno sporočilce na teh vratih. Malce sem se obotavljala, prebirala poste, ki so jih kolegi soklubovci že pustili in se spet znašla pred svojo večno dilemo v stilu: kaj je bilo prej-tehnika ali vsebina? Ali drugače: nas fotografiranje mami zaradi vsebine ali zaradi tehničnih zmogljivosti fotoaparata? Iščemo fotoaparat zaradi vsebine ali iščemo vsebino zaradi fotoaparata? Želimo preseči sebe ali mašino? Zakaj pravzaprav fotografiramo? Zakaj ne rišemo ali slikamo ali pa ustvarjamo zgradb?
Eden izmed odgovorov, ki se mi večkrat vsili, je ta, da morda zato, ker nismo vizionarji ampak zgolj dobri opazovalci, ki znajo dane elemente ustrezno povezati in zabeležiti ter tako ustaviti trenutek (btw: ali lahko pri tihožitju govorimo o ujetem trenutku?!- o relativnosti časa tu ne bi...). Kaj nas sploh sprovocira?
Aksiom 1: Vzgib nam daje tisto kar opazimo oziroma tisto, kar pritegne našo pozornost. Pojavi se tu spet novo pod-vprašanje: kaj opazimo?
Aksiom 2: to, kar nas mami, to v kar se (morda) identificiramo, to kar nam manjka, to kar si želimo biti ali imeti, to kar želimo povedati...lahko bi rekli, da opazimo sami sebe. Na nek način.
Hipoteza: Če je fotka slaba, smo slabi tudi mi?! Je nekaj narobe z nami?! Vsekakor ne. Morda nam manjka samo znanje v tehniki :) Ha! Dober izgovor!
Odtod naslov mamljivost in minljivost. Sama sem trenutno v stanju status quo, mirovanju domišljije in brez ispiracije. Ko primem fotoaparat imam občutek, kot da me bo nadrl, ker ga ne bom dobro uporabila in da se bo njegova jeza pokazala v slabi fotki. Pač, ustvarjalna kriza...ampak zakaj do nje pride? Zakaj mamljivost popusti in preide v minljivost? Nismo več sposobni opazovat? Ne vidimo ničesar kar nas sprovocira? In če sledimo Aksiomu 2: pomeni to, da ne vidimo več sebe?! Šalo na stran. Ne gre se za to, da bi si izbrala blog za svoj kašelj. Vsak se enkrat najbrž znajde pred takim trenutkom, ki pa zagotovo prinese novo, še bolj ustvarjalno obdobje. S tem želim predvsem izraziti pomen vsebine, ki je v mojih očeh ključna. Zaradi vsebine sem pred desetimi leti prijela fotoaparat v roke in prav zaradi vsebine, ga zadnje čase ne. Tako najbrž funkcioniram. Seveda ne želim zanikati pomembnosti tehnike, vendar je z mojega vidika le-ta na drugem mestu.
1 komentar:
Mojca, dobrodošla...
Objavite komentar