Pozdravljeni!

Moje ime je Matjaž in sem solinar. Opisal vam bom moj delavni dan, poleti sredi sezone, ko pobiram sol.

Še preden zadnji turisti gredo spat, vstanem in se z motorinom odpravim v soline. Vzamem gavero v roke, nataknem taperine in stopim v kavedine. In začnem grabiti. Grabim, porivam in oblikujem kupčke. In tako osem kavedinov. Nato vzamem lopato v roke in napolnem karela s soljo jo odpeljem in zmečem na kup. Moram hiteti, kajti sonce se hitro dviga in višje kot je, težja je lopata. To ponovim tolikokrat, dokler ni vsa sol pospravljena na kupu. Nato dodam vodo, da nadomestim tisto, ki je izhlapela in pustila sol za seboj. Na koncu še pomešam in pripravim kavedine, ki jih bom pobiral naslednji dan. Popoldene me čaka še fioret, cvet soli, ki ga je treba pobrati...

alienskinman - serija avtoportretov "tuja koža",
matjaž lužnik 2006

In tako brez prestanka, vsak dan, dokler traja poletje in čas lepega, sončnega vremena, potimo solinarji slan pot pri pobiranju soli in solnega cveta.

Včasih so cenili sol v zlatu, rimski vojaki so celo dobivali za plačo sol ne zlato. Še Martin Krpan je rajši izbral tovorjenje soli kot pa princeso za ženo. Sedaj pa ni več cenjena naša sol, kajti preveč poceni je. Pozablja se, da je vsako zrno soli solinar trikrat obrnil, preden je končalo na vaših mizah. Spomnite se na solinarja, ki z žuljami na rokah in z zrnom soli v glavi pobira sol za vas...

...govor, ki sem ga imel ob otvoritvi fotografske razstave "Posvečena prvinskost ali Štirje elementi" Ubalda Trnkocyja prejšnjo soboto v minoritskem samostanu v Piranu, ko je bil solinarski praznik ob sv.Juriju...

Živela O.F. in 1. maj!

iris mulej za boomfoto - david vatovec 2006

Vsem skupaj želim veliko miru,...

Velika praznina

Malo ljudi, ki jih poznam gledajo kaj jim govori fotografija oz. ali jim sploh kaj govori ali je samo neko tehnično onaniranje.

Koliko tehnično perfektnih fotografij ste že videli? Osebno, ogromno oz. vedno več.

Dandanes je izvedba tehnično dobre fotografije mala malca. Fox Talbot, Daguerre in ostala pionirska banda bi prodali dušo hudiču, da bi imeli svetlomer! Da ne govorimo o avtofokusu!

Moderni "trotlziher" fotoaparat ima večjo resolucijo in ostrino kot pionirske velikoformatne kamere na steklo (tu govorim o informacijah seveda) in poleg tega zmorejo posneti fotografijo v trenutku in iz roke.

Dandanes je lahko vsak fotograf, prišpara par 100 eur se napoti na najbližji hrib in fotografira - in je že fotograf če že ne umetnik.

In tako smo preplavljeni z množico iteracij sončnih zahodov lepih pokrajin, dreves in cerkvic na gričku, in sosedovih mick z nadpovprečnim oprsjem,... ki nam ne povedo popolnoma nič novega oz. nas ne silijo k razmišljanju, kaj šele čutenju.

Vse na vedno enak že viden način. Kje je tu avtor? Ja, je izbral zaslonko in čas; boste rekli , je konvertiral fajl v črnobelo, je zbrisal par motečih elementov,...

david vatovec - velika praznina? (2007)

In kaj nam sporoča fotografija?
Hmmmmm, kakšna je že bila zaslonka? Zakaj si uporabil tako visok iso? Ali ne bi bil boljši tak in tak rez? Kakšno je bilo vreme ko si to posnel?

Ko zaslišim taka vprašanja ob fotografiji naredi v moji glavi "klik" - seveda fotografija je prazna!

Če vse svoje moči uperiš v tehnično izvedbo fotografije se ne moreš izognit temu, da boš pri gledalcih (ki so fotografsko pismeni) dobil tehnična vprašanja,.. od večine ostalih pa komentar lepo!, všečno,.... ali pa celo nič.

Če uperiš vse svoje moči v kreativnost, izvirnost, pristop, sporočilo, feeling ali kakorkoli že temu rečete pa lahko dobiš komentarje: ta fotografija me razveseli, ua, ke zabavno, ob tem prizoru se razjezim, bljek gnusno!

Skratka sprožiš čustva! V tem primeru si zadel tarčo (ali postal eno s tarčo :)) Si posredoval občutke (ki so po možnosti dokaj neodvisni od motiva).

Na enem sosedovem blogu se kolega sprašuje koliko je kdo odgovoren za dobro fotografijo model ali fotograf (se pač ukvarja v glavnem s portretom/figuro).
Manj kot ima fotograf za povedat večje breme je na motivu (v njegovem primeru modelu).
Če ima fotograf idejo in jo želi uresničiti, mora samo poiskati primeren motiv (ali model), ki izvede kar si je avtor zamislil.

Torej: Osvobodimo se motivov!

Ne se čustveno navezat na drevo na pokrajino na žuželko, na muzo, ker pravi umetnik ustvarja iz sebe!

Zato, preden se vprašamo kakšno zaslonko, kakšen objektiv in kakšne barve bomo ustvarili se vprašajmo kaj sporočamo, kje je zgodba (morda so to linije, sence, morda politična kritika ali jeza, sreča veselje,... otroška razigranost) in šele nato se bodo porodila vprašanja o tehnični izvedbi posnetka.

Ne bodimo mislec, razmišljajmo!

Gursky rekorder

Andreas Gursky - nemški fotograf (letnik 1955) je postal nov rekorder oz. njegovo delo je postala najdražja fotografija vseh časov. Omenjena fotografija z naslovom "99 cent II" iz leta 2001 je bila prodana za pičlih 2.584.349 EUR (prav ste prebrali, nekaj čez dva milijona in pol).

Fotografija je bila prodana 7. februarja na dražbi pri Londonskem Sotheby's.

andreas gursky - 99 cent II (2001) - cibachrome print 206 x 341 cm
najdražja fotografija vseh časov

Pa naj še kdo reče, da fotografija ni cenjena!

Navade in umetnost

Navad smo vsi navajeni (besedna igra zgolj slučaj).

Vemo kaj so, jih prepoznamo in jih izvajamo skoraj podzavestno. Zasidrajo se globoko v naše možgančke in tam ostanejo, jih niti ne prepoznamo in na koncu nas obvladajo.
Zadnjič sem se s prijateljico pogovarjal od kod navade in zakaj se jih tako tesno držimo? Zanimivo vprašanje. Odgovor? Verjetno iz čiste lenobe. Navada se ustali po preverjanju, ko nekaj naredimo na določen način in nas rezultat zadovolji, pač to ponavljamo, ker približno vemo do kakšnega rezulrata bomo prišli, podobno kot serijska proizvodnja nekega izdelka.
No, pri serijski proizvodnji je to zaželjeno, pri umetnosti, pa,... ne vedno.

garry winogrand - brez naslova (cca. 1950)

Nekateri avtorji s pomočjo teh navad izoblikujejo "stil" način dela. Sprva je to njihova prednost pred ostalimi, ampak se po nekajkratnih iteracijah spremeni v dolgčas,... ponavljanje, je res da da takoj prepoznavnost avtorju, ampak je kot nenehno ponavljanje ene in iste pesmi, čeprav še tako dobra postane na koncu nevzdržna - morda celo zoprna.
Kdo je sploh, avtor, umetnik?
Če govorimo vedno eno in isto smo še vedno umetniki?
Še vedno ustvarjamo ali smo se samo zvalili v naš udobni fotelj ponavljanja in enostavno reproduciramo vedno eno in isto formulo?
To je še posebej res za fotografijo, saj je sama po sebi vezana na mehansko/elektronsko reprodukcijo in se kot fotografi hitro znajdemo "v pasti" tehnike: mehkorisni filter, izredno odprta ali izredno zaprta zaslonka, uporaba določene goriščnice, določenega fotoaparata,... nam hitro preidejo v navado.
Ne me narobe razumet - pri fotografiji je tehnika izjemnega pomena, mislim, da mora pravi fotograf-umetnik obvladati tehnične prepreke oz. svoje orodje do najmanjših potankosti, le tako ga lahko spontano uporablja brez razmisleka, ali pa uporabi prednosti/slabosti tehnike v svoj prid kot krativno možnost,...

david lachapelle - milk maidens (1996)

Ali nismo že v začetku to isto povedali?
Kaj je z novim?
Pravi avtor/umetnik more bit kot otrok, vedno odprt za novotarije, nove situacije in nove interpretacije iste ali druge tematike.
Nikoli si ne smemo dovoliti, da bi nehali postavljat vprašnja.

david vatovec - avtoportret v obrnjenem ogledalu (2007)

Čas je za spremembe.

Fotografija ne laže 1.

William Henry Fox Talbot je med leti 1844 in 1846 izdal knjigo v šestih poglavjih, ki je bila ilustrirana izključno s fotografijami oz. s kalotipijami kot jim je pravil Talbot. Naslov v originalu je bil "The Pencil of Nature" v prevodu bi glasil "Svinčnik Narave" - vsi so se čudili novemu človekovemu tehničnemu dosežku, ki mehansko reproducira realni svet z nesluteno natančnostjo. Slikarjem so se zatresle roke, nekateri katoliki pa so vriskali, da je to bogokletno!

william henry fox talbot - papirnati negativ (1839)

Leta 1872 je bodoči guverner Kalifornije Leland Stanford (drugače tudi velik ljubitelj in lastnik konj) stavil s svojimi kolegi iz hipodroma, da konj v galopu v določenih trenutkih dvigne vsa 4 kopita s tal. Ker je slišal za vedno bolj uveljavljeno znanost - fotografijo je najel poznanega fotografa Eadwarda Muybridgea, da bi tej dilemi napravili konec.
Muybridge je za izpeljavo tega tehničnega podviga razvil nov sistem fotografiranja in nov kemični proces. Inženir elektrike John D. Isaacs pa je razvil poseben električni zaklop, ki je omogočil posneti sekvenco fotografij - praktično je šlo za predhodnika filma (v smislu gibljivih slik). Za samo izvedbo so nastavili 50 fotoaparatov, ki so jih prožile posebne foto celice ko je konj galopiral mimo (ja sedaj s Canonovim 1D mk3 nam je malce lažje).
Leta 1877 je končno prišlo do realizacije in Muybridge je neizpodbitno dokazal, da konj vsekakor dvigne vse štiri podkve s tal v določenih trenutkih galopa.

eadweard muybridge - konj v gibanju (1877)

Fotografija posname realnost in dokaže neizpodbitno dejstvo.
Ta miselnost se je zelo močno vsidrala v kolektivno zavedno in vztraja še danes, kljub pohodu digitalizacije (o tem pa kdaj drugič).
Reprodukcija konj v ostalih upodobitvenih umetnostih se je spremenila, od takrat naprej so največkrat konje v galopu slikali z vsemi štirimi v zraku.

Jacques Henri Lartigue je za svoj šesti rojstni dan od očeta dobil za darilo fotoaparat - štelo se je leto 1900. Od takrat naprej je celo življenje fotografiral, kar tako iz čistega ljubiteljstva.
Ker je Jacques bil iz premožne družine je imel dostop do veliko mondenih dogodkov, med drugim tudi avtomobilske dirke, katerih se je udeleževal njegov oče. Lartigue je kriv za prvi "panning" v zgodovini fotografije. Spodnja fotografija je spremenila percepcijo in način uprizarjanja hitro premikajočih avtomobilov in motocikolv v ostalih upodobitvenih umetnostih - še posebej v risankah. Zaradi načina delovanja fotoaparata (horizontalno premikajoči se zaklop) je pri njegovem "panningu" prišlo do popačenja realnosti, kar je v tem primeru pripomoglo k učinku hitrosti.

jacques henri lartigue - očka pri 80 kmh (1913)

Saj vsi vemo, da hitri avtomobili tako izgledajo - fotografija ne laže!

Henri Cartier Bresson velja za največjega dokumentarnega fotografa vseh časov. Zelo zanimivo, saj njegove fotografije kljub pripisani dokumentarnosti bijejo bitko z realnostjo. Kot je sam povedal za njegov legendarni "odločujoči trenutek": "Kakšenkrat, se zgodi trenutek, ki ima ravno pravo kompozicijo in izžareva življenje in energijo iz ene same fotografije, ta trenutek je zgodba zase. To se zgodi zelo redko. Od vseh načinov izražanja je fotografija edina, ki fiksira trenutek v času - ta trenutek mora fotograf prepoznati še preden se zgodi."

henri cartier bresson - madrid (1932)

Ravno zaradi tega lahko postane bolj realna od realnega (kot nam je pokazal Hiroshi), ker ko doživljamo svet okoli nas čas neizpodbitno teče, medtem ko se na fotografiji ustavi ravno tisti trenutek, ko se je sprožil zaklop.
Za Bressona sem enkrat prebral mnenje (na žalost pozabil vir op.p.), da dela "Kolaže iz realnega sveta" in res gre ravno za to, to so kolaži, ko zagledamo njegove fotografije, se nam zdi nemogoče, da se lahko osebe in stvari v realnem svetu postavijo na določen način v istem trenutku.

Ravno tako resnični in realni so akti Billa Brandta iz 50ih in 60ih let, saj fotografija vendar ne laže,.... ali pač! (se nadaljuje)

bill brandt - belgravia (1951)

Barve, ali o subjektivnosti fotografije

Tako to gre. Če zavlačuješ te nekdo prehiti. In David me je. O temi prispevka govorim. Vsebina le tega ne bo čisto ista, a bistvo prav enako. Poleg tega bom tudi malo recikliral prejšnje Davidove prispevke, oziroma samo malo vsebine enega. In to o Hiroshiju Sugimotu. Upam, da mi ne boste preveč zamerili...

Kaj je bistvo fotografije? To, da je sporočilna, dokumentarna, všečna, kakovostna, ostra, kompozicijsko popolna? Nič od tega. Fotografija je v svojem bistvu subjektivna. Nič objektivnega ni, čeprav se nekateri fotografi trudijo čim bolj(še) zajeti realnost. Kupujejo najnovejše fotoaparate z izjemnimi resolucijami (10 milijonov je malo nič v primerjavi z srednjeformatnimi zadki ali celo z velikoformatnimi fotoskenerji) ali velikoformatne fotoaparate, najostrejše objektive z izjemo reprodukcijo tako barv, detajlov kot tudi geometrije. A zabeležijo le trenutek, ki je vzet iz konteksta dogajanja in je s tem arbitraren - subjektiven. Je le trenutek, ko je fotograf pritisnil na sprožilec. Pa čeprav je mislil, da je zajel trenutek realnosti, je zajel le njegovo videnje realnosti tega trenutka. To je odvisno od njegovih izkušenj, preferenc, nagnjenj, predsodkov, doživetij, vzgoje, morale ipd. Kot tak, je ta trenutek absolutno subjektiven.

Čeprav nam bodo fiziki zatrjevali, da je to, kar je fotograf s pritiskom na sprožilec zajel (odboj svetlobe od nekega objekta v nekem določenem časovnem trenutku v tem našem časovno-prostorskem kontinuumu) odsev realnosti, se jaz s to tezo ne morem in ne smem strinjati. Pa čeprav jo lahko dokažejo z bolj ali manj zapletenimi matematičnimi izračuni. Tisto kar je fotograf "videl" in zajel je samo njegov odnos do te realnosti. To, kaj je realnost, oziroma človeško dojemanje le te, pa je filozofska tema "par excellence", čeprav počasi prehaja v medicinsko - psihološke vede. Fotografija nam da samo iluzijo realnosti. Pa ni važno, kako natančno je zajeta, kakšni detajli so, kako verna barvna reprodukcija je.

Lep prikaz te iluzije realnosti so fotografje dioram Hiroshija Sugimota. Če človek ne bi vedel, da so to fotografije nagačenih živali v prikazu "naravnega" okolja, bi ne mogel reči, da so samo muzejski prikaz. Popolna iluzija realnosti. Ampak vsa fotografija je iluzija realnosti. Sugimoto s svojo perfekcijo to samo poudari.

manatea, 1994, hiroshi sugimoto
(fotko sem si sposodil tukaj)

Večina fotografov se tega niti ne zaveda. In tudi ne trdim, da bi se morali vsi tega zavedali.Vendar, kdor se ukvarja z fotografijo kot umetnostjo, bi se tega moral zavedati. Fotografija je samo rezultat notranje (subjektivne) potrebe po izražanju fotografa. Ali vsaj naj bi tako bila. Vsak fotograf si bo izbral sam svoj način izražanja teh notranih občutij. Nekateri z abstraktno fotografijo, drugi z fotografiranjem svoje okolice, tretji s portreti, četrti z makro fotografijo.

Seveda pa obstajajo določena pravila. O kompoziciji, osvetlitvi, izbiri barv, kontrastih in še bi lahko naštevali. Vendar so pravila samo okvir, oziroma neko vodilo, smer v katero naj se gibljemo. Kot je že David napisal ; vsak sam zase ve, kaj je umetnost, kaj je lepo in kaj je zanj dobra fotografija. Pravila so samo skupni jezik fotografov, da bi se lahko do določene mere razumeli med sabo.

In kje so barve iz naslova? Tule je nekaj pomladanskih barv, kot sem jih jaz videl (jih še vedno v spominu) prejšnji teden.

Fotografije so temačne, podosvetljene a dokaj izrazitih barv. Zakaj? Ker sem jih tako videl in sem jih hotel take tudi ohraniti in pokazati recimo vam (če kdo to sploh bere :))) ). A fotoaparat z vso moderno tehniko in modernimi nastavitvami mi je vztrajno "dopovedoval", da niso takšne barve in delal je svetlejše fotke.




A jaz jih nisem tako videl. Kajti bilo je oblačno že cel teden, mračilo se je že, utrujen sem bil in rahlo anksiozen zaradi službe, lahko bi rekel, da se me je lotila "rahla" depresija. In to sem takrat videl. Nič živahnega v teh pomladanskih barvah. Moral sem se "resno pomeniti" z fotoaparatom, da je vsaj približno tako zajel barve in svetlobo, kot sem jo videl. Ni mi uspelo najbolje. Fotoaparat je pač tehnična naprava, ki je brez čustev in jih ne zmore zajeti, če se čustva ne skladajo z "realnostjo". Kasneje sem ugotovil, da sem se tudi tehnično napačno lotil zajema teh posnetkov, a fotoaparat mi je hotel na vsak način vijola barve zajeti kot modre. Šele v programu za obdelavo fotografij, mi je uspelo nekako reproducirati barve in vzdušje, ki sem ga videl takrat, ko sem fotografiral.


Tu spet pridemo do problema, ki se glasi: kalibracija naprav, barvni prostori, dinamični razponi in kar je še podobnih tehničnih zadev, ki zadevajo prikaz fotografij (realnosti?). Tako, da ne vem ali sem pravilno (glede mojega subjektivnega videnja realnosti) nastavil barve. Na mojem monitorju so take, kot sem jih hotel, a kaj vidite vi, pa je čisto druga stvar. Odvisna pa je od števila naprav, ki so bolj ali manj kompatibilne med seboj, a vsekakor ne zmorejo prikazati kar človeško oko, da ne govorimo o možganih, lahko zazna(jo). A o tem kdaj drugič.

Fotografija ni šport

Leta 1998 sem si s prvo plačo kupil fotoaparat in se vpisal v Foto klub Portorož.

Takrat je bilo pod tedanjim predsednikom in sedaj prijateljem "IN" v klubu sodelovati na raznih fotografskih natečajih, kamor si poslal svoja dela in je tam bolj ali manj "strokovna komisija" odločila kateri je najboljši.
Nekdo je vedno zmagal, je bil najboljši, je prišel prvi - kot pri športu, kot bi se dalo to na nekakšen skrivnosten način izmerit. In potem se kot avtor znajdeš v situaciji ko hodiš gledat podelitve nagrad oz. projekcije in razstave in se vprašaš kako, zakaj?
IN največja napaka ki jo lahko narediš je da začneš posnemat določen tip fotografije, da bi bil nekomu všeč - saj potem bom zmagal!
Slabo novico sem sam zvedel nekaj let kasneje - NI najboljšega, in NI zmagovalca.
So samo različni pristopi in fotografirati da bi nekomu ugajali je ekvivalent prostituciji, to delajo profesionalci in so zato plačani (bolj ali manj slabo op.p.).

tina (2007) - portret

Če gledamo umetniški vidik fotografije, so t.i. natečaji škodljivi, nepotrebni - šibki avtorji lahko nehajo delat "iz sebe" in začnejo pot navzdol v prostitucijo, kar ne pelje nikamor.
Paše, pa paše, za ego, če te nekdo pohvali ti podeli priznanje, a kot hiter seks to mine in ego zahteva še,... in potem se znajdemo v začaranem krogu, najhuje pa je to, da ego ne bo nikoli popolnoma zadovoljen saj ne dela svoje stvari - ne pustimo mu, da je on, ampak hočemo nekomu ugajat.
Začarana zanka iz katere je težko priti.

mirta (2006) - portret

Sam se vedno znova sprašujem, kaj pomeni biti umetnik? Delati umetnost, fotografirati, nekaj povedati. Komu?
Mar tudi v umetnosti obstaja ciljna publika, bomo kolege, prijatelje, mamo, prvo zamenjali s strokovno žirijo in nato z galeristi? Nam bo pomagal marketinški guru?
Vedno gre za ljudi, ki menijo, da vedo kaj je prav, kaj je lepo in kaj je umetnost. NOT
Kaj je umetnost ve SAMO in IZKLJUČNO vsak zase.
In edina pomembna stvar je da delamo "iz sebe"
Če se najde nekdo, ki je na isti valovni dolžini tem bolje.
Pomembna je iskrenost do samega sebe.

Živela drugačnost!

Vista anyone?

Hiroshi in zgodovina časa

Včeraj je potekala otvoritev ene boljših fotografskih razstav, ki sem si jih ogledal v zadnjih nekaj letih - retrospektiva Japonskega fotografa Hiroshija Sugimota je posebno doživetje.

V skoraj vseh fotografijah njegovega opusa se ukvarja z minevanjem časa. Cel njegov opus pa lahko razdelimo na sledeče serije_
- "diorame" (1975 - 1999) v katerih se je podal v naravoslovne muzeje in fotografiral diorame (živalske vrste, večkrat tudi izumrle, postavljene v naravno življenjsko okolje)

"hyena, jackal, vulture" (1976) klasični ČB print 119,4 x 149,2 cm

- "portreti" (1999) niso običajni portreti, ampak portreti voščenih lutk iz muzeja Madame Trussaud. Pri tej seriji je voščene lutke osvetlil v slogu velikih slikarskih mojstrov.

"napoleon bonaparte" (1999) klasični ČB print 149,2 x 119,4 cm
(na razstavi je omenjena fotografija postavljena v napoleonovi sobi op.p.)

- v "morskih vedutah" (1980 - 2003) se poda na potovanje po celem svetu in fotografira morja s horizontom vedno strogo na sredini na tak način, da sta edini motiv morje in nebo

"egejsko morje" (1990) klasični ČB print 119,4 x 149,2 cm

- v seriji "teatri" (1975 - 2001) fotografira ameriške kinodvorane iz začetka 20. stoletja pa vse do "drive inov" iz 60ih let - ekspozicijo fotografiji daje film ki se projicira na platno

"u.a. walker" (1979) klasični ČB print 119,4 x 149,2 cm

- "konceptualne oblike" (2004 - 2006) so uporabni predmeti katere fotografirna na monumentalen način
- v seriji "talbot" (2006) si je vzel za motiv najstarejše znane negative pionirja fotografije Henry William Fox Talbota in jih prefotografiral kot razmislek o opravljeni poti fotografije
- "polja isker" (2006 - 2007) je serija, ki je nastala brez uporabe fotoaparata v temnici - ustvaril je iskre oz. strele, ki so osvetlile film - kot nekakšno rojstvo oz. simbol začetka,...

Retrospektiva in postavitev razstave je bila mišljena prav za prečudovito vilo Manin v Italijanskem Codroipu pri Palmanovi
Razstava je odprta do 30.09.2007 in je obvezno čtivo za vsakega umetniškega foografa.
Mene je še posebej impresionirala serija horizonti, ki na trenutke deluje precej Japonsko - lahko bi tudi rekel zenovsko.

Hiroshi Sugimoto je biograf časa, v vseh njegovih delih je prisotno minevanje le-tega, najsi bo to voščena lutka predstavljena kot realni portret, diorame predstavljene kot realne krajine s trilobiti (Saj vsi vemo, da fotografija ne laže ne?) ali pa morda najbolj očitno serija teatrov, katere je osvetlil s projekcijo filma na platno - katera je edini vir svetlobe, čas ekspozicije je točno enak času filma, ki se odvrti - , tako nam na koncu filma ostane na sredini kadra bel pravokotnik in impresivna osvetlitev dvorane,...

Vseh petdeset fotografij je velikih formatov večinoma 120x150 cm, tako kot velja za slikarstvo, si je potrebno take stvari ogledati v živo!

Sublmno.