Tako to gre. Če zavlačuješ te nekdo prehiti. In David me je. O temi prispevka govorim. Vsebina le tega ne bo čisto ista, a bistvo prav enako. Poleg tega bom tudi malo recikliral prejšnje Davidove prispevke, oziroma samo malo vsebine enega. In to o Hiroshiju Sugimotu. Upam, da mi ne boste preveč zamerili...
Kaj je bistvo fotografije? To, da je sporočilna, dokumentarna, všečna, kakovostna, ostra, kompozicijsko popolna? Nič od tega. Fotografija je v svojem bistvu subjektivna. Nič objektivnega ni, čeprav se nekateri fotografi trudijo čim bolj(še) zajeti realnost. Kupujejo najnovejše fotoaparate z izjemnimi resolucijami (10 milijonov je malo nič v primerjavi z srednjeformatnimi zadki ali celo z velikoformatnimi fotoskenerji) ali velikoformatne fotoaparate, najostrejše objektive z izjemo reprodukcijo tako barv, detajlov kot tudi geometrije. A zabeležijo le trenutek, ki je vzet iz konteksta dogajanja in je s tem arbitraren - subjektiven. Je le trenutek, ko je fotograf pritisnil na sprožilec. Pa čeprav je mislil, da je zajel trenutek realnosti, je zajel le njegovo videnje realnosti tega trenutka. To je odvisno od njegovih izkušenj, preferenc, nagnjenj, predsodkov, doživetij, vzgoje, morale ipd. Kot tak, je ta trenutek absolutno subjektiven.
Čeprav nam bodo fiziki zatrjevali, da je to, kar je fotograf s pritiskom na sprožilec zajel (odboj svetlobe od nekega objekta v nekem določenem časovnem trenutku v tem našem časovno-prostorskem kontinuumu) odsev realnosti, se jaz s to tezo ne morem in ne smem strinjati. Pa čeprav jo lahko dokažejo z bolj ali manj zapletenimi matematičnimi izračuni. Tisto kar je fotograf "videl" in zajel je samo njegov odnos do te realnosti. To, kaj je realnost, oziroma človeško dojemanje le te, pa je filozofska tema "par excellence", čeprav počasi prehaja v medicinsko - psihološke vede. Fotografija nam da samo iluzijo realnosti. Pa ni važno, kako natančno je zajeta, kakšni detajli so, kako verna barvna reprodukcija je.
Lep prikaz te iluzije realnosti so fotografje dioram Hiroshija Sugimota. Če človek ne bi vedel, da so to fotografije nagačenih živali v prikazu "naravnega" okolja, bi ne mogel reči, da so samo muzejski prikaz. Popolna iluzija realnosti. Ampak vsa fotografija je iluzija realnosti. Sugimoto s svojo perfekcijo to samo poudari.
manatea, 1994, hiroshi sugimoto
(fotko sem si sposodil tukaj)
Fotografije so temačne, podosvetljene a dokaj izrazitih barv. Zakaj? Ker sem jih tako videl in sem jih hotel take tudi ohraniti in pokazati recimo vam (če kdo to sploh bere :))) ). A fotoaparat z vso moderno tehniko in modernimi nastavitvami mi je vztrajno "dopovedoval", da niso takšne barve in delal je svetlejše fotke.
A jaz jih nisem tako videl. Kajti bilo je oblačno že cel teden, mračilo se je že, utrujen sem bil in rahlo anksiozen zaradi službe, lahko bi rekel, da se me je lotila "rahla" depresija. In to sem takrat videl. Nič živahnega v teh pomladanskih barvah. Moral sem se "resno pomeniti" z fotoaparatom, da je vsaj približno tako zajel barve in svetlobo, kot sem jo videl. Ni mi uspelo najbolje. Fotoaparat je pač tehnična naprava, ki je brez čustev in jih ne zmore zajeti, če se čustva ne skladajo z "realnostjo". Kasneje sem ugotovil, da sem se tudi tehnično napačno lotil zajema teh posnetkov, a fotoaparat mi je hotel na vsak način vijola barve zajeti kot modre. Šele v programu za obdelavo fotografij, mi je uspelo nekako reproducirati barve in vzdušje, ki sem ga videl takrat, ko sem fotografiral.
Tu spet pridemo do problema, ki se glasi: kalibracija naprav, barvni prostori, dinamični razponi in kar je še podobnih tehničnih zadev, ki zadevajo prikaz fotografij (realnosti?). Tako, da ne vem ali sem pravilno (glede mojega subjektivnega videnja realnosti) nastavil barve. Na mojem monitorju so take, kot sem jih hotel, a kaj vidite vi, pa je čisto druga stvar. Odvisna pa je od števila naprav, ki so bolj ali manj kompatibilne med seboj, a vsekakor ne zmorejo prikazati kar človeško oko, da ne govorimo o možganih, lahko zazna(jo). A o tem kdaj drugič.
Kaj je bistvo fotografije? To, da je sporočilna, dokumentarna, všečna, kakovostna, ostra, kompozicijsko popolna? Nič od tega. Fotografija je v svojem bistvu subjektivna. Nič objektivnega ni, čeprav se nekateri fotografi trudijo čim bolj(še) zajeti realnost. Kupujejo najnovejše fotoaparate z izjemnimi resolucijami (10 milijonov je malo nič v primerjavi z srednjeformatnimi zadki ali celo z velikoformatnimi fotoskenerji) ali velikoformatne fotoaparate, najostrejše objektive z izjemo reprodukcijo tako barv, detajlov kot tudi geometrije. A zabeležijo le trenutek, ki je vzet iz konteksta dogajanja in je s tem arbitraren - subjektiven. Je le trenutek, ko je fotograf pritisnil na sprožilec. Pa čeprav je mislil, da je zajel trenutek realnosti, je zajel le njegovo videnje realnosti tega trenutka. To je odvisno od njegovih izkušenj, preferenc, nagnjenj, predsodkov, doživetij, vzgoje, morale ipd. Kot tak, je ta trenutek absolutno subjektiven.
Čeprav nam bodo fiziki zatrjevali, da je to, kar je fotograf s pritiskom na sprožilec zajel (odboj svetlobe od nekega objekta v nekem določenem časovnem trenutku v tem našem časovno-prostorskem kontinuumu) odsev realnosti, se jaz s to tezo ne morem in ne smem strinjati. Pa čeprav jo lahko dokažejo z bolj ali manj zapletenimi matematičnimi izračuni. Tisto kar je fotograf "videl" in zajel je samo njegov odnos do te realnosti. To, kaj je realnost, oziroma človeško dojemanje le te, pa je filozofska tema "par excellence", čeprav počasi prehaja v medicinsko - psihološke vede. Fotografija nam da samo iluzijo realnosti. Pa ni važno, kako natančno je zajeta, kakšni detajli so, kako verna barvna reprodukcija je.
Lep prikaz te iluzije realnosti so fotografje dioram Hiroshija Sugimota. Če človek ne bi vedel, da so to fotografije nagačenih živali v prikazu "naravnega" okolja, bi ne mogel reči, da so samo muzejski prikaz. Popolna iluzija realnosti. Ampak vsa fotografija je iluzija realnosti. Sugimoto s svojo perfekcijo to samo poudari.
manatea, 1994, hiroshi sugimoto(fotko sem si sposodil tukaj)
Večina fotografov se tega niti ne zaveda. In tudi ne trdim, da bi se morali vsi tega zavedali.Vendar, kdor se ukvarja z fotografijo kot umetnostjo, bi se tega moral zavedati. Fotografija je samo rezultat notranje (subjektivne) potrebe po izražanju fotografa. Ali vsaj naj bi tako bila. Vsak fotograf si bo izbral sam svoj način izražanja teh notranih občutij. Nekateri z abstraktno fotografijo, drugi z fotografiranjem svoje okolice, tretji s portreti, četrti z makro fotografijo.
Seveda pa obstajajo določena pravila. O kompoziciji, osvetlitvi, izbiri barv, kontrastih in še bi lahko naštevali. Vendar so pravila samo okvir, oziroma neko vodilo, smer v katero naj se gibljemo. Kot je že David napisal ; vsak sam zase ve, kaj je umetnost, kaj je lepo in kaj je zanj dobra fotografija. Pravila so samo skupni jezik fotografov, da bi se lahko do določene mere razumeli med sabo.
In kje so barve iz naslova? Tule je nekaj pomladanskih barv, kot sem jih jaz videl (jih še vedno v spominu) prejšnji teden.
Seveda pa obstajajo določena pravila. O kompoziciji, osvetlitvi, izbiri barv, kontrastih in še bi lahko naštevali. Vendar so pravila samo okvir, oziroma neko vodilo, smer v katero naj se gibljemo. Kot je že David napisal ; vsak sam zase ve, kaj je umetnost, kaj je lepo in kaj je zanj dobra fotografija. Pravila so samo skupni jezik fotografov, da bi se lahko do določene mere razumeli med sabo.
In kje so barve iz naslova? Tule je nekaj pomladanskih barv, kot sem jih jaz videl (jih še vedno v spominu) prejšnji teden.
Fotografije so temačne, podosvetljene a dokaj izrazitih barv. Zakaj? Ker sem jih tako videl in sem jih hotel take tudi ohraniti in pokazati recimo vam (če kdo to sploh bere :))) ). A fotoaparat z vso moderno tehniko in modernimi nastavitvami mi je vztrajno "dopovedoval", da niso takšne barve in delal je svetlejše fotke.
A jaz jih nisem tako videl. Kajti bilo je oblačno že cel teden, mračilo se je že, utrujen sem bil in rahlo anksiozen zaradi službe, lahko bi rekel, da se me je lotila "rahla" depresija. In to sem takrat videl. Nič živahnega v teh pomladanskih barvah. Moral sem se "resno pomeniti" z fotoaparatom, da je vsaj približno tako zajel barve in svetlobo, kot sem jo videl. Ni mi uspelo najbolje. Fotoaparat je pač tehnična naprava, ki je brez čustev in jih ne zmore zajeti, če se čustva ne skladajo z "realnostjo". Kasneje sem ugotovil, da sem se tudi tehnično napačno lotil zajema teh posnetkov, a fotoaparat mi je hotel na vsak način vijola barve zajeti kot modre. Šele v programu za obdelavo fotografij, mi je uspelo nekako reproducirati barve in vzdušje, ki sem ga videl takrat, ko sem fotografiral.
Tu spet pridemo do problema, ki se glasi: kalibracija naprav, barvni prostori, dinamični razponi in kar je še podobnih tehničnih zadev, ki zadevajo prikaz fotografij (realnosti?). Tako, da ne vem ali sem pravilno (glede mojega subjektivnega videnja realnosti) nastavil barve. Na mojem monitorju so take, kot sem jih hotel, a kaj vidite vi, pa je čisto druga stvar. Odvisna pa je od števila naprav, ki so bolj ali manj kompatibilne med seboj, a vsekakor ne zmorejo prikazati kar človeško oko, da ne govorimo o možganih, lahko zazna(jo). A o tem kdaj drugič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar