Fotografija ne laže 1.

William Henry Fox Talbot je med leti 1844 in 1846 izdal knjigo v šestih poglavjih, ki je bila ilustrirana izključno s fotografijami oz. s kalotipijami kot jim je pravil Talbot. Naslov v originalu je bil "The Pencil of Nature" v prevodu bi glasil "Svinčnik Narave" - vsi so se čudili novemu človekovemu tehničnemu dosežku, ki mehansko reproducira realni svet z nesluteno natančnostjo. Slikarjem so se zatresle roke, nekateri katoliki pa so vriskali, da je to bogokletno!

william henry fox talbot - papirnati negativ (1839)

Leta 1872 je bodoči guverner Kalifornije Leland Stanford (drugače tudi velik ljubitelj in lastnik konj) stavil s svojimi kolegi iz hipodroma, da konj v galopu v določenih trenutkih dvigne vsa 4 kopita s tal. Ker je slišal za vedno bolj uveljavljeno znanost - fotografijo je najel poznanega fotografa Eadwarda Muybridgea, da bi tej dilemi napravili konec.
Muybridge je za izpeljavo tega tehničnega podviga razvil nov sistem fotografiranja in nov kemični proces. Inženir elektrike John D. Isaacs pa je razvil poseben električni zaklop, ki je omogočil posneti sekvenco fotografij - praktično je šlo za predhodnika filma (v smislu gibljivih slik). Za samo izvedbo so nastavili 50 fotoaparatov, ki so jih prožile posebne foto celice ko je konj galopiral mimo (ja sedaj s Canonovim 1D mk3 nam je malce lažje).
Leta 1877 je končno prišlo do realizacije in Muybridge je neizpodbitno dokazal, da konj vsekakor dvigne vse štiri podkve s tal v določenih trenutkih galopa.

eadweard muybridge - konj v gibanju (1877)

Fotografija posname realnost in dokaže neizpodbitno dejstvo.
Ta miselnost se je zelo močno vsidrala v kolektivno zavedno in vztraja še danes, kljub pohodu digitalizacije (o tem pa kdaj drugič).
Reprodukcija konj v ostalih upodobitvenih umetnostih se je spremenila, od takrat naprej so največkrat konje v galopu slikali z vsemi štirimi v zraku.

Jacques Henri Lartigue je za svoj šesti rojstni dan od očeta dobil za darilo fotoaparat - štelo se je leto 1900. Od takrat naprej je celo življenje fotografiral, kar tako iz čistega ljubiteljstva.
Ker je Jacques bil iz premožne družine je imel dostop do veliko mondenih dogodkov, med drugim tudi avtomobilske dirke, katerih se je udeleževal njegov oče. Lartigue je kriv za prvi "panning" v zgodovini fotografije. Spodnja fotografija je spremenila percepcijo in način uprizarjanja hitro premikajočih avtomobilov in motocikolv v ostalih upodobitvenih umetnostih - še posebej v risankah. Zaradi načina delovanja fotoaparata (horizontalno premikajoči se zaklop) je pri njegovem "panningu" prišlo do popačenja realnosti, kar je v tem primeru pripomoglo k učinku hitrosti.

jacques henri lartigue - očka pri 80 kmh (1913)

Saj vsi vemo, da hitri avtomobili tako izgledajo - fotografija ne laže!

Henri Cartier Bresson velja za največjega dokumentarnega fotografa vseh časov. Zelo zanimivo, saj njegove fotografije kljub pripisani dokumentarnosti bijejo bitko z realnostjo. Kot je sam povedal za njegov legendarni "odločujoči trenutek": "Kakšenkrat, se zgodi trenutek, ki ima ravno pravo kompozicijo in izžareva življenje in energijo iz ene same fotografije, ta trenutek je zgodba zase. To se zgodi zelo redko. Od vseh načinov izražanja je fotografija edina, ki fiksira trenutek v času - ta trenutek mora fotograf prepoznati še preden se zgodi."

henri cartier bresson - madrid (1932)

Ravno zaradi tega lahko postane bolj realna od realnega (kot nam je pokazal Hiroshi), ker ko doživljamo svet okoli nas čas neizpodbitno teče, medtem ko se na fotografiji ustavi ravno tisti trenutek, ko se je sprožil zaklop.
Za Bressona sem enkrat prebral mnenje (na žalost pozabil vir op.p.), da dela "Kolaže iz realnega sveta" in res gre ravno za to, to so kolaži, ko zagledamo njegove fotografije, se nam zdi nemogoče, da se lahko osebe in stvari v realnem svetu postavijo na določen način v istem trenutku.

Ravno tako resnični in realni so akti Billa Brandta iz 50ih in 60ih let, saj fotografija vendar ne laže,.... ali pač! (se nadaljuje)

bill brandt - belgravia (1951)