Po albumu "Kind of Blue" se je ves svet jazza obrnil in prisluhnil, od takrat naprej je postal ljubljenček kritikov. Vsi naslednji albumi (Sketches of Spain v sodelovanju z Gilom Evansom in big bandom - ena največjih mojstrovin v jazzu, Seven steps to Heaven, E.S.P.) so bili toplo sprejeti s strani kritike.
Sedaj je Miles sestavljal njegov drugi veliki kvintet - imel je srečo in posluh, na bobnih se mu je pridružil še ne 18 letni Tony Williams, na saksofonu Wayne Shorter, na basu Ron Carter in za klaviature je sedel, takrat še nezanni Herbie Hancock.
Vsi prej našteti albumi zasedajo posebno mesto v zgodovini jazza, a nekaj zanimivega se je začelo dogajati okoli leta 1965. Ron Carter je igral na električni bas in Herbie Hancock na električni piano - nekaj novega je bilo v ozračju.
Na albumu Miles Smiles iz leta 1966 so verjetno dosegli višek uigranosti - zreli so bili za revolucijo. Sledila sta še albuma Sorcerer in Nefertiti. Milesov nemirni duh pa ga je gnal naprej odkrivat nove teritorije. Velike spremembe so se začele z albumom "Filles de Kilimanjaro", kjer se uvajata Dave Holland na basu in Chick Corea na še enem električnem klavirju. Na albumu Miles in the Sky debutira še električna kitara georgea Bensona,... kritiki in publika sta bila sedaj že malo zmedena - kam pelje vse to?
miles in the sky - začetek fuzije?
Odgovor je zelo preprost: Jazz Fusion oz. Electric jazz oz. Jazz Rock!
Leta 1969 je nastal "In a Silent Way" samo John Maclaughln z njegovo prefinjeno električno kitaro je manjkal k temu energijskemu koktejlu - zvok je bil poln a nekako ustaljen odločen, ritmičen in "drugačen". Jazz še ni videl take zasedbe: trobenta (Miles), soprano saksofon (Wayne Shorter), 2 električna klavirja (Corea in Hancock), organ (Joe Zawinul), električna kitara (John MacLaughlin), bas (Dave holland) in bobni (Tony Williams) - iz te zasedbe so se rodile kasneje največje zasedbe jazz rocka kot so Weather Report, The Mahavishnu Orchestra, Headhunters in Return to Forever).
in a silent way - nedvomni začetek fuzije
Kritiki in publika so mislili, da se Miles heca z njimi ali, da je zaužil malo preveč prepovedanih substanc in da je to nekakšen neuspeli poskus,... a prihajalo je še večje presenečenje,.... BITCHES BREW - 1969 (izdan 1970), uporaba večih bobnarjev, echo efekt na trobenti in popolnoma nov pristop h komponiranju, z uporabo studijske tehnologije in miksanja.
Glasbeni svet ne bo več nikoli enak, vsi so se ustavili, lahko so se strinjali, lahko so ga sovražili, lahko so ga ljubili, ampak morali so poslušati. Muzika je bila tako nova in drugačna da enostavno nisi mogel mimo nje. Naslovna kompozicija traja 27 minut in kakšnih 27 minut! Jazz kritiki so tarnali, da to ni jazz, rock kritikom pa se ni sanjalo, kako bi analizirali to glasbo, Miles pa je pravil: "Jaz delam glasbo, to je vse."
bitches brew - svet glasbe ne bo več nikoli kar je bil
In tako je delal celo življenje, delal glasbo in experimentiral in spreminjal način dela,... pomembno je bilo samo eno: glasba.
Miles je bil eden resničnih genijev v glasbi, razgledan, šolan in predvsem brez predsodkov oz. navad. Dobro je vedel, da so navade zaviralo razvoja - tudi umetniškega.
Brez sramu ga lahko uvrščamo ob bok Mozarta, Beethovna, Vivaldija, Schoenberga, Gillespieja, Hendrixa in Zorna - ljudje, ki so spreminjali status quo in so si upali biti drugačni.
Brez sončnih zahodov prosim! PRESS!
Ni komentarjev:
Objavite komentar