- Diane Arbus
V zgornjem stavku bi lahko brez problema besedo »univerzalen« zamenjali za »globalen«, za besedo, ki jo v zadnjih letih še prevečkrat slišimo in ima ponavadi negativno konotacijo. Vendar je globalizacija prinesla tudi nekatere prijetne stranske učinke.
In prav to je prva beseda, ki mi je padla na misel, ko me je po uradnem delu predstavitve knjige Poom povabila k zakuski in mi ponudila sveže pripravljen suši, na mizi pa je bila izbira pijače dvojna: refošk ali malvazija (hja, na Primorskem nismo najbolj izvirni, kar se vin tiče).
Željko je sicer pisec z veliko domišljije, vendar na javnih nastopih nikakor ne zablesti, njegovo naravno okolje so majhne skupinice ljudi (še bolje, če so znanci) ob kozarčku vina ...
Irena Urbič, ki je vodila večer, se z avtorjem nekako ni strinjala, o pojmovanju ljubezni (knjiga je napisana iz tipično moškega vidika), ampak to je stvar večne debate ...
željko jugovič in irena urbič na predstavitvi knjige
Naj razložim, da je Balada za Selmo precej »žgečkljivo« branje, v katerem je mogoče začutiti drobce Millerja, Bukowskega in Zupana (avtorji, ki so nedvomno vplivali na avtorjev slog) in je kot nalašč za popestritev poletnega poležavanja na plaži. Ob branju še »beta verzije« pred zadnjimi popravki za tisk, (bil sem eden izmed »posvečenih«) me je najbolj presenetilo število sinonimov za moški in ženski spolni organ. Sploh ne vem, kje je izbrskal toliko sopomenk. Dogajanje v romanu je postavljeno v čas neposredno po izbruhu vojne v bivši Jugoslaviji, zemljepisno pa se dogaja na slovenski obali. Čas dogajanja je odlično izbran in ves razvrat in seks, ki se odvija med glavnima junakoma, je kot neposredna posledica eksplozije balkanskega talilnega lonca, kot goba po jedrski eksploziji, in spet ni naključje, da se v tako afero zapleteta Slovenec z jugoslovanskimi koreninami in muslimanka. Glavna junaka sta Aleks, zavarovalni agent s hobijem fotografije, in Selma, begunka, ki je pred vojnimi tegobami prebežala v Slovenijo.
Če roman pogledamo površinsko, se vse odvija okoli seksa z nekaj tragičnimi »mašili« (oddaja otroka v rejo, posilstvo …). Vendar se nam ob natančnem branju razkrije večplastnost zgodbe. Mašila postanejo pot do bistva zgodbe, za »pravo mašilo« oziroma poskus bega iz realnosti pa se izkažejo vse seksualne vragolije. Podobno kot reklame na TV, kjer se zabriše meja med programom in reklamami tako, da se nam na momente dozdeva, da gledamo reklame, ki jih prekinja program – vsebina je v današnjem globalnem svetu pravi tujek. Tako nesposobnost obeh junakov, da bi se soočila z resničnostjo, in morda tudi strah pred ljubeznijo ali strah pred nepopolnostjo ne dovolijo, da bi Selma in Aleks videla »program«, ampak se utapljata v reklamah. Na koncu pa se zgodi neizogibna »odjavna špica« …
Vsak izmed nas ima idealizirane podobe, za katere vsi vemo, da so v resničnosti nemogoče, vendar se jih oklepamo in jim verjamemo (podobno kot reklamam) – realnost se pa izkaže za drugačno, za nepopolno. In ravno tega se bojita Aleks in Selma; on je spoznal fatalko svojega življenja, ki pa se jo boji zares spoznati, ji razkriti »program«, in njene izkušnje ga tako »zmotijo«, da zakoplje čustva globoko vase in se skrije za krinko razvratnega seksa.
Avtor tako z opisovanjem nečesa, kar je najbolj specifično (človeška narava), opisuje cel svet in morda celo trenutno stanje vsesplošne apatije zahodnega sveta. Skratka, čeprav je roman postavljen v zelo omejeno okolje, bi se konec koncev lahko dogajal kjerkoli, v svoji specifiki je globalno razumljiv.
Knjigo priporočam vsem (še posebej moškim), ki mislijo, da vedo, kaj je ljubezen.
Za zakusko na predstavitvi je poskrbela avtorjeva žena, Tajka Potchanarat (za prijatelje Poom). Tako sem prvič v življenju jedel suši in z refoškom nazdravil na univerzalnost človeške narave.
Taki trenutki v življenju mi dajo misliti, da morda globalizacija le ni tako slab pojav.
Bravo Željko!
In za konec še mala, fotografsko začinjena pokušina iz romana:
Nisem ji ukazal, kako naj se postavi. Njen pogled je bil tako mil in vabeč, drža zapeljiva, da sem naredil le en posnetek in v hlačah me je začelo preveč dražiti in v možganih prehitro oddaljevati od fotografije, pustil sem aparat, magnetizem strasti me je odvlekel k njej. Sklonil sem se in jo poljubil na vroča, strastna usta. Predala se je z enako strastjo, ni spraševala neumnosti, ki sem jih bil deležen pri marsikaterem modelu: Ne boš več fotografiral? Ali pa Ne bi raje počel tistega, za kar si plačan …
V zgornjem stavku bi lahko brez problema besedo »univerzalen« zamenjali za »globalen«, za besedo, ki jo v zadnjih letih še prevečkrat slišimo in ima ponavadi negativno konotacijo. Vendar je globalizacija prinesla tudi nekatere prijetne stranske učinke.
In prav to je prva beseda, ki mi je padla na misel, ko me je po uradnem delu predstavitve knjige Poom povabila k zakuski in mi ponudila sveže pripravljen suši, na mizi pa je bila izbira pijače dvojna: refošk ali malvazija (hja, na Primorskem nismo najbolj izvirni, kar se vin tiče).
Željko je sicer pisec z veliko domišljije, vendar na javnih nastopih nikakor ne zablesti, njegovo naravno okolje so majhne skupinice ljudi (še bolje, če so znanci) ob kozarčku vina ...
Irena Urbič, ki je vodila večer, se z avtorjem nekako ni strinjala, o pojmovanju ljubezni (knjiga je napisana iz tipično moškega vidika), ampak to je stvar večne debate ...
željko jugovič in irena urbič na predstavitvi knjigeNaj razložim, da je Balada za Selmo precej »žgečkljivo« branje, v katerem je mogoče začutiti drobce Millerja, Bukowskega in Zupana (avtorji, ki so nedvomno vplivali na avtorjev slog) in je kot nalašč za popestritev poletnega poležavanja na plaži. Ob branju še »beta verzije« pred zadnjimi popravki za tisk, (bil sem eden izmed »posvečenih«) me je najbolj presenetilo število sinonimov za moški in ženski spolni organ. Sploh ne vem, kje je izbrskal toliko sopomenk. Dogajanje v romanu je postavljeno v čas neposredno po izbruhu vojne v bivši Jugoslaviji, zemljepisno pa se dogaja na slovenski obali. Čas dogajanja je odlično izbran in ves razvrat in seks, ki se odvija med glavnima junakoma, je kot neposredna posledica eksplozije balkanskega talilnega lonca, kot goba po jedrski eksploziji, in spet ni naključje, da se v tako afero zapleteta Slovenec z jugoslovanskimi koreninami in muslimanka. Glavna junaka sta Aleks, zavarovalni agent s hobijem fotografije, in Selma, begunka, ki je pred vojnimi tegobami prebežala v Slovenijo.
Če roman pogledamo površinsko, se vse odvija okoli seksa z nekaj tragičnimi »mašili« (oddaja otroka v rejo, posilstvo …). Vendar se nam ob natančnem branju razkrije večplastnost zgodbe. Mašila postanejo pot do bistva zgodbe, za »pravo mašilo« oziroma poskus bega iz realnosti pa se izkažejo vse seksualne vragolije. Podobno kot reklame na TV, kjer se zabriše meja med programom in reklamami tako, da se nam na momente dozdeva, da gledamo reklame, ki jih prekinja program – vsebina je v današnjem globalnem svetu pravi tujek. Tako nesposobnost obeh junakov, da bi se soočila z resničnostjo, in morda tudi strah pred ljubeznijo ali strah pred nepopolnostjo ne dovolijo, da bi Selma in Aleks videla »program«, ampak se utapljata v reklamah. Na koncu pa se zgodi neizogibna »odjavna špica« …
Vsak izmed nas ima idealizirane podobe, za katere vsi vemo, da so v resničnosti nemogoče, vendar se jih oklepamo in jim verjamemo (podobno kot reklamam) – realnost se pa izkaže za drugačno, za nepopolno. In ravno tega se bojita Aleks in Selma; on je spoznal fatalko svojega življenja, ki pa se jo boji zares spoznati, ji razkriti »program«, in njene izkušnje ga tako »zmotijo«, da zakoplje čustva globoko vase in se skrije za krinko razvratnega seksa.
Avtor tako z opisovanjem nečesa, kar je najbolj specifično (človeška narava), opisuje cel svet in morda celo trenutno stanje vsesplošne apatije zahodnega sveta. Skratka, čeprav je roman postavljen v zelo omejeno okolje, bi se konec koncev lahko dogajal kjerkoli, v svoji specifiki je globalno razumljiv.
Knjigo priporočam vsem (še posebej moškim), ki mislijo, da vedo, kaj je ljubezen.
Za zakusko na predstavitvi je poskrbela avtorjeva žena, Tajka Potchanarat (za prijatelje Poom). Tako sem prvič v življenju jedel suši in z refoškom nazdravil na univerzalnost človeške narave.
Taki trenutki v življenju mi dajo misliti, da morda globalizacija le ni tako slab pojav.
Bravo Željko!
In za konec še mala, fotografsko začinjena pokušina iz romana:
Nisem ji ukazal, kako naj se postavi. Njen pogled je bil tako mil in vabeč, drža zapeljiva, da sem naredil le en posnetek in v hlačah me je začelo preveč dražiti in v možganih prehitro oddaljevati od fotografije, pustil sem aparat, magnetizem strasti me je odvlekel k njej. Sklonil sem se in jo poljubil na vroča, strastna usta. Predala se je z enako strastjo, ni spraševala neumnosti, ki sem jih bil deležen pri marsikaterem modelu: Ne boš več fotografiral? Ali pa Ne bi raje počel tistega, za kar si plačan …
Ni komentarjev:
Objavite komentar