Skrivajoč neodločnost in boječnost pred spreminjanjem svojega voajerizma na informacijski avtocesti v ekshibicionizem je bil seveda na vrsti glasen pomislek: »Pa jaz nimam kaj napisati o fotografiji …« In on mi predlaga, naj napišem, kako v mojem delu ni mogoče prestaviti tovarne, ki jo odpirajo, in je treba dogodek zabeležiti na način, da slika govori sama zase.
Prav to sem mu navrgla oni dan, ko sem ga videla pri delu. Naj v oklepaj dodam, da še nikoli prej nisem opazovala »studijskega« fotografa pri delu. Presenetilo me je namreč, kako je najprej pospravil sceno. Kos salonitke naj leži v spodnjem levem delu kadra, da ustvarja diagonalo, nasprotno razpokani cevi, ki seka zgornji del fotografije … Še celo pomečkana cigaretna škatlica je bila za sicer zanemarjeno okolje opuščene tovarne preveč. Ker se je zelena omara, s pravim barvnim skladjem z okolico, primerno velikim okvirjem, ki je ostal od vrat, dobro lego in inspiracijo, ki jo je ponujala, odpirala v napačno smer, ni slišala škljoca …
Perfekcionizem. Brezkompromisnost. Neodstopanje od zamisli. Popolnost. Pa čeprav za ceno prazne kartice.
To je zame nekaj novega.
Pri svojem delu (kak absurd: o fotografiji imam približno toliko pojma kot množica turistov o jumbo jetu – z njim se vozijo, kaj drži letalo v zraku, pa se jim ne sanja – kljub temu pa se vsak teden podpišem pod najmanj nekaj fotografij) se namreč soočam z drugačnimi težavami. Če tovarna (iz zgoraj omenjene iztočnice) gleda proti vzhodu, krajši kazalec na uri pa se med rezanjem traku ob otvoritvi premika na levo polovico, je treba narediti kompromis. Silhuete bi bile primerne za razstave 20 let kasneje, mogoče bi bile celo lepo poslovno darilo in spomin na otvoritev … Fleš je kos minorni razdalji … Če se pomaknem k strani, ne bo videti, koliko ljudi je dogodek privabil, čas socrealističnih slik treh kravatarjev s škarjami in koščki traku v rokah pa je tudi minil …
In se začne. Namesto cele tovarne in njene vpetosti v okolico, bo nekaj povedal že logotip nad vhodom, ki ga je še mogoče ujeti poleg skupine ljudi, ki se zadržuje na ugodni strani … Mogoče pa lahko fotografijo dogodka nadomesti fotografija same tovarne, poleg tega pa ji pridam še portreta dveh protagonistov … Nenazadnje pa bi lahko posnela proizvodnjo … Tako bo še najbolje, si rečem. Pokukati za stene je gotovo še bolj vznemirljivo, kot od daleč opazovati dogodek, na katerega so vsi vabljeni.
Dogodek je pri koncu, kompromise sicer zabeležim, ko mi odprejo vrata, pri katerih čitalec beleži prihode na delo in odhode z njega, pa si mislim to-bo-to. Napaka …
»Change the battery pack.« Rezerve ni, ker se nekomu od množice, ki uporablja isto opremo, ni zljubilo stegniti po kabel in ga priključiti k polnjenju.
Na pomoč pokličem Mikija. Ni me še razočaral in tudi tokrat me ni pustil na cedilu. Skupaj narediva nekaj, s čimer sem še kar zadovoljna. A hotela bi še več. Zato se oziram za drugimi. Že nekaj časa razmišljam, da ne more biti edini. Canonov power shot A80 (alias Miki) me ne zadovolji več. Še enkrat sklenem, da bo naslednja plača zagotova romala na račun enega od proizvajalcev škatlic, označenih s številkami, več ali manj ničlami za njimi, pa d-ji in x-i …
Poleg tega, da je s predmeti z več lastniki tako, kot da lastnika sploh ne bi imeli, me, ko primem v roke »službeni" fotoaparat, ki so ga isti dan božali že najmanj trije pari rok, preveva podoben občutek, kot bi si z nekom delila zobno ščetko. Z naslednjim prilivom na račun pa res … Hočem lastnega. Tako namreč jemljem to, osebno.
Mikijeva konkurenca je že ogledana, a še ne dokončno izbrana. Ime zanjo pa prepuščam intuiciji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar