helena race - love bokeh - 26. 12. 2007sreda, 26. december 2007
torek, 25. december 2007
100
Doletela me je nadvse častna "naloga" da objavim stoti prispevek na tem blogu, ki si ga je zamislil David. Po začetnem navdušenem pisanju prispevkov, se je naše bloganje ustalilo na vsakotedenskem objavljanju "fotografije tedna"...
Tu je moj prispevek ta teden. Ker je božič, naj bo tudi tema božična... Ob vsem tem "vznemirjenju" okoli praznikov, naj tudi sam vsem vam zaželim vesele praznike in uspešno novo leto...
božiček lan - matjaž lužnik, 2007
Tu je moj prispevek ta teden. Ker je božič, naj bo tudi tema božična... Ob vsem tem "vznemirjenju" okoli praznikov, naj tudi sam vsem vam zaželim vesele praznike in uspešno novo leto...
božiček lan - matjaž lužnik, 2007ponedeljek, 24. december 2007
nedelja, 23. december 2007
Modro nebo
"Prihajam iz kraške vasi. Odraščal sem ob pripovedi staršev, da so septembra 1947 v sosednji vasi, v Velikem Dolu, organizirali prazniks plesom za slovo, ker se je napovedovalo, da bo nastala meja. Starejša generacija pa je že takrat opozarjala, da bo prišel dan, ko bodo organizirali praznik za ponovno združitev." Miloš Budin, senator, podtajnik na italijanskem ministrstvu za zunanjo trgovino
helena race - modro nebo - 22. 12. 2007
sreda, 19. december 2007
torek, 18. december 2007
Piranski mandrač
V piranskem mandraču poleg bark in rib plavajo tudi druge stvari... gasilni aparat naprimer..:)
piranski mandrač - matjaž lužnik, 2007
piranski mandrač - matjaž lužnik, 2007Posneto z mojim "novim" fotoaparatom (EOS 100 QD), poskenirano na novem skenerju (8800F)...
Ideja
Vabljeni na otvoritev razstave Ideja članov Foto kluba Portorož danes, 18. 12. 2007, ob 19h v galeriji Hermana Pečariča v Piranu.Foto Klub Portorož je v Galeriji Herman Pečarič gostoval z letno razstavo že ob svoji peti obletnici.Takrat so se člani kluba predstavili s svojimi deli, za katere so menili, da predstavljajo njihove najboljše dosežke iz preteklih let. Dela so kazala na izjemno aktivnost članov in zavzeto razmišljanje o tehnikah ter fotografskih pristopih, ki jih klub že od začetka ni omejeval. Aktivnost kluba in njegovih članov je v naslednjih letih postala še intenzivnejša. Po desetih letih obstoja tako to ni le edini delujoči fotografski klub v slovenski Istri, temveč eden najdejavnejših fotografskih klubov v Sloveniji. Seveda se dejavnost kluba ne more meriti samo v prireditvah in sodelovanju članov na fotografskih tekmovanjih, ampak se pokaže predvsem z razvojem fotografske misli in raziskovanjem sodobnih pristopov na tem umetnostnem področju.
Dela za letošnjo razstavo z naslovom Ideja so člani Foto Kluba Portorož ustvarili prav z namenom, da skupaj razprejo svoja trenutna raziskovanja. Razstava tako ni izložba najlepših fotografij iz preteklosti, ampak predvsem rezultat aktivnega pristopa k pripravi kolektivne razstave. Vsako delo je individualno v pristopu in izraža heterogenost znotraj samega kluba. Po drugi strani pa razstava predstavlja klub kot zelo aktivno tvorbo, ki se ukvarja tako z estetiko, kot tudi s kritično mislijo o družbi in umetnosti.
Razstavljajo:
Martin Bobič, Janko Cerkvenič, Vladimir Cvar, Olga Černe, Mojca Gazič, Željko Jugović, Urška Koler, Sandi Kurtin, Matjaž Lužnik, Ivana Maksimović, Elvis Padoin, Botjan Pišlar, Helena Race, Manja Rogelja, Jadran Rusjan, Aleksander Seifert, Rok Sorta, Janez Šimon, Primož Šutak, David Vatovec, Matej Vatovec, Željko Varmuž in Borut Zorko
Razstava bo na ogled do 9. 1. 2008.
Dela za letošnjo razstavo z naslovom Ideja so člani Foto Kluba Portorož ustvarili prav z namenom, da skupaj razprejo svoja trenutna raziskovanja. Razstava tako ni izložba najlepših fotografij iz preteklosti, ampak predvsem rezultat aktivnega pristopa k pripravi kolektivne razstave. Vsako delo je individualno v pristopu in izraža heterogenost znotraj samega kluba. Po drugi strani pa razstava predstavlja klub kot zelo aktivno tvorbo, ki se ukvarja tako z estetiko, kot tudi s kritično mislijo o družbi in umetnosti.
Razstavljajo:
Martin Bobič, Janko Cerkvenič, Vladimir Cvar, Olga Černe, Mojca Gazič, Željko Jugović, Urška Koler, Sandi Kurtin, Matjaž Lužnik, Ivana Maksimović, Elvis Padoin, Botjan Pišlar, Helena Race, Manja Rogelja, Jadran Rusjan, Aleksander Seifert, Rok Sorta, Janez Šimon, Primož Šutak, David Vatovec, Matej Vatovec, Željko Varmuž in Borut Zorko
Razstava bo na ogled do 9. 1. 2008.
ponedeljek, 17. december 2007
sreda, 12. december 2007
torek, 11. december 2007
Prežgana...
V nedeljo je moj nečak Lan praznoval svoj tretji rojstni dan (ki ga je sicer imel v petek). Jaz sem bil kot po navadi uradni fotograf. Dosti sem fotkal in flash se je kar namučil... včasih je malo "zakašljal" in usekal na polno... fotka je poskus rešitve prežane fotke... ni ravno popolnoma ratalo a rezultat mi je všeč... Na fotki pa Lan in njegova sestrična Lea..
lan in lea - matjaž lužnik, 2007
lan in lea - matjaž lužnik, 2007Stara gospa
Filing je še vedno tu. "Stara gospa", kot pravi moja kolegica Ksenija mestu zaljubljencev, še vedno ni izgubila svojega šarma. Najbolj me pritegnejo malenkosti, ki se večini turistov zdijo banalne ali so celo neopažene.
david vatovec - il mercato del pesce - 08.12.2007
david vatovec - il mercato del pesce - 08.12.2007sreda, 5. december 2007
5k
Čeprav je zadnje čase števec nekam štrajkal smo ta teden presegli mejo 5000 obiskov. Prvih 5000 je za nami ...
Hvala vsem, ki ste pripomogli!
torek, 4. december 2007
drugi Jaz
drugi jaz - matjaž lužnik, 2007...
Can you hear me coming?
Darling,
Can you hear me screaming?
Darling,
...
Of course you can't!
Here am only I and the other Me.
...
Can you hear me coming?
Darling,
Can you hear me screaming?
Darling,
...
Of course you can't!
Here am only I and the other Me.
...
ponedeljek, 3. december 2007
sreda, 28. november 2007
torek, 27. november 2007
Bežeče barve
V digitalni fotografiji je vse v rokah fotografa. Tako pri samem aktu ekspozicije, kot tudi (predvsem) pri naknadni obdelavi... Veliko je priložnosti v samem postopku, da človeku kaj pobegne... Meni bežijo barve...
bežeče barve - matjaž lužnik, 2007
...;)
bežeče barve - matjaž lužnik, 2007...;)
ponedeljek, 26. november 2007
sreda, 21. november 2007
torek, 20. november 2007
Utrinek iz solin
baraka - matjaž lužnik, 2007Ena iz solin. Posneta na čb film... Več na mojem blogu.
ponedeljek, 19. november 2007
sreda, 14. november 2007
torek, 13. november 2007
STOP !
Jaz se bom glede moje tradicionalne tedenske objave zadržal v bolj tuzemskih vodah...
Jesen... Malo pretirava, prehiteva; tako, da je zima že za vogalom...
Tako pravim STOP Jeseni! Naj se še malo zadrži in ohrani nekaj barvitosti v naših krajih...
Jesen... Malo pretirava, prehiteva; tako, da je zima že za vogalom...
Tako pravim STOP Jeseni! Naj se še malo zadrži in ohrani nekaj barvitosti v naših krajih...
stop jeseni - matjaž lužnik, 2007ponedeljek, 12. november 2007
sreda, 7. november 2007
No Man's Land
Na kratko; Jesen.
Posneto ob reki Dragonji zadnji vikend v oktobru...
Posneto ob reki Dragonji zadnji vikend v oktobru...
no man's land - matjaž lužnik, 2007
ponedeljek, 5. november 2007
Medlo čakanje
Že od otroštva mi je šlo čakanje grozno na živce. Čakanje rojstnega dneva, nestrpno gledanje zavitih daril, ki jih je prinesel dedek Mraz in jih prav izzivalno položil pod jelko celih štirinajst dni pred novim letom.
Tako mi je bila relativnost časa že v otroštvu popolnoma jasna, čeprav nisem še nikoli slišal za Alberta Einsteina.
Podobni občutki, pomešanimi z občutki krivde, so me prevevali letos zadnjih šest mesecev.
Lani sem našuntal Foto klub Portorož, da kupi rabljeno velikoformatno kamero s pripadajočim stojalom, dozo za razvijanje in filmi (format 4x5 inčev). Kamera ima med drugim tudi zgodovinsko vrednost, saj je bila last - na žalost pokojnega - Luciana Kleve.
luciano kleva - iz serije pozabljena istra
luciano kleva - iz serije pozabljena istraKasneje sem kamero odnesel k fotografu z veliko izkušnjami z velikoformatnimi kamerami Ljubu Radovacu, ki naj bi imel kratek tečaj uporabe le-te v praksi.
In nekega poznega marčevskega popoldneva med skupnim testiranjem fotoaparata je tistemu nerodnemu dečku, ki so se mu cedile sline ob pogledu na darila pod jelko, iz rok padla kaseta. Kaseta je kovinska, vsebuje pa medlico, stekleni del, ki je vitalnega pomena za ostrenje in kadriranje. Medlica se je razletela. Sprva mi je bilo žal, potem sem si rekel: "No ja, kdor razbije ta plača! Spet bom ob kakih 100 eur za kos stekla."
Kasneje se je izkazalo, da podvig ni tako enostaven. V Sloveniji je ni bilo mogoče dobiti. Nikjer. Hja, bo treba skočiti v bližnjo mesto čez mejo, ki je ni več, v Trst. A glej ga zlomka, tudi tam nič! "Kdo to še rabi?" me je z nazmeškom vprašala stara znanka in solastnica ene najstarejših fotografskih trgovin v Trstu, Alida.
Ok, bo pač treba poseči po poznanstvih ... Pokličem Radovana, mu razložim situacijo in na drugi strani slušalke po 20 sekundni tišini zaslišim "Huh! Vedel sem za eno trgovino blizu Benetk, ampak je menda zaprla ... En kolega pa je pred kakim letom na Danskem (!) kupil kaseto za velikoformatno kamero - bom povprašal."
Čez kak teden mi sporoči ime trgovine in jaz grem na lov, najdem celo intenretno stran. Eureka! A glej ga zlomka, odpre se mi internetna stran s kupom oglasov za najnovejše "trotelzihre". Brskam, brskam, a nikjer sekcije o velikoformatnih kamerah ...
Skoraj sem že obupal, ko sem nekaga dne tarnal kolegu snemalcu na lokalno/državni TV, ki mi je rekel: "Hja, jaz sem imel iste probleme in sem naročil pri enem ameriškem obrtniku iz Kalispella v Montani!"
"Ha!" si rečem. "Naposled se mi je nasmehnila sreča!"
Pogooglam "Satin Snow Glass" in se mi odpre obrtnikova internetna stran. Pišem, naročim, plačam! Kaj bolj enostavnega v tej globalni dobi!? :)
In potem ... Nič!
Mine en mesec ... Nič!
Preverim bančni izpisek. Štima. Točno za 31,85 USD plitvejši je.
V juniju pišem mail ... Nič!
Nato je sledilo nekoliko "burno" obdobje, tako profesionalno kot osebno, dokler me nekega dne v foto klubu Matjaž ne vpraša: "David, kako je kaj z velikoformatno kamero?" In meni mrak na oči ...
Pišem mail. Tokrat se obrtnik odzove, se mi opravičuje in napiše, da mu je umrla sestra ter da komaj izpolnjuje aprilska naročila.
Zatrdil mi je, da bo poslal moji dve medlici. Bil je september.
Oktober ... Nič!
Danes pridem domov in v poštnem nabiralniku vidim listič, na katerem piše: "Navadno pismo - TUJINA"
Praskam se po glavi in se sprašujem, kdo za vraga iz tujine mi kaj pošilja ... Ko mi poštna uslužbenka s prijaznim nasmeškom poda majhen paket pod roke, se mi v trenutku zasveti. "Yesss!"
Pridem domov, odpakiram in v paketu zagledam skrbno zaviti medlici ...
Zdaj lahko ponovno začnemo, zgodovinska sekcija pa dobiva prvo orodje ...
In zgodba iz otroštva se mi ponovno zavrti in iztreče v enak rezultat: "(Običajno) se izplača čakati."
david vatovec - konec čakanja - 05.11.2007
david vatovec - konec čakanja - 05.11.2007sreda, 31. oktober 2007
Trick or treats!?
helena race - pumpkin - 31. 10. 2007 (styling by david vatovec, carving by helena race)
Halloween - noun - The night of October 31, the eve of All Saint's Day, commonly celebrated by children who dress in costume and solicit candy or other treats door-to-door.
Nekoč nekje. Danes (na žalost) povsod ...
Nekoč nekje. Danes (na žalost) povsod ...
torek, 30. oktober 2007
ponedeljek, 29. oktober 2007
četrtek, 25. oktober 2007
Fotografska razstava: Toskana - Marmorni pogled
Septembra 2006 se je skupina fotografov Foto Kluba Portorož podala na fotografsko delavnico v severnozahodni del italijanske pokrajine Toskane. A njihova pot ni bila v iskanju toskanskih klasičnih in že velikokrat obdelanih motivov pokrajine in podeželja, pač pa so se osredotočili na marmor. Zato je bil tudi cilj na dlani. Carrara. In carrarski marmor. Tisti, ki so ga uporabljali veliki mojstri, Michelangelo, Bernini ... Nastalih 35 fotografij štirinajstih avtorjev kljub raznolikosti povezuje skupna marmorna nit - od čistih abstrakcij preko dokumentov uporabnosti do prikaza današnjih mojstrov na delu.
Uživajte v Marmornem pogledu.
sreda, 24. oktober 2007
Dobri pastir ...
helena race - dobri pastir - 24. 10. 2007P. S.: Vsaka podobnost z resničnostjo je zgolj naključna.
P. P. S.: Fotografija ne skriva nobene politične konotacije.
torek, 23. oktober 2007
PC
Od nekdaj so mi bili računalniki fascinantna stvar. Že od osnovne šole, ko so nekateri moji sošolci dobili prve ZX Spectrume. Žal ekonomska situacija pri nas doma ni dovolila, da bi si lahko privoščili drago in takrat še ne tako uporabno igračo. Tako sem prišel do prvega PC-ja šele pri dobrih 23 letih. Bil je 100 (!) megaherčni 486 s 16 MB rama in 850 MB diskom ter naloženimi najnovejšimi W 95. Internet je bil še domena znanstvene fantastike.
Prvi prav moj PC sem si kupil pred dobrimi štirimi leti. Bil je prava raketa proti zgoraj opisanemu. Prav v tem času se je razvoj programske opreme malo upočasnil, tako, da le ta ni zahtevala nove strojne opreme ravno vsake tri mesece. Tako je moj računalnik zdržal dobra štiri leta, brez, da bi lastnik imel kakršen koli manjvrednostni kompleks. Na srečo sem igre še pravi čas opustil.
Začel pa sem se ukvarjati z fotografijo. In kot vsak fotograf, ki da kaj nase, sem fotografije urejal v PS-u. Je zelo zahteven program za strojno opremo, a na srečo sem večinoma obdeloval eno fotko naenkrat, pa je računalnik zmogel (z malo mojega potrpljenja) tudi zahtevnejše obdelave.
Lani, pa je luč sveta ugledal nov program, ki je bil namenjen prav fotografom. Narejen je za urejanje, arhiviranje in korekcijo fotografij. Zelo zmogljivo orodje, ki je urejanje raw formata končno poenostavilo in izenačilo z jpg-jem. In začel sem fotografirati v izkjučno raw formatu. To je imelo nekaj zanimivih posledic. Prvič je postala CF kartica na fotoaparatu kar naenkrat pol manjša, prostor na disku računalnika mi je rapidno izginjal, in ne nazadnje, računanik je kar naenkrat imel probleme s tem programom. Začel sem izgubljati potrpljenje, kajti poskusil sem urejati vse zajete fotografije naenkrat. Pa ni šlo. Računalnik se mi je spuntal in dozorelo je spoznanje, da je prišel čas za zamenjavo. Od takrat je minilo slabo leto. In prišel je dan, ko sem se poslovil od mojega prvega osebnega računalnika.
Ne glede na to, da je bil po računalniških standardih s svojimi štirimi leti in šestimi meseci, že za staro šaro, da je bil poln prahu, ki se je nabiral vsa ta leta delovanja, da ga nisem smel ugašati, kajti zaradi slabega napajalnika je bil ponoven zagon (skoraj) misija nemogoče, da je brez stranic izgledal kot oskubljena kokoš, kajti odstranil sem jih zaradi boljšega hlajenja, da sem kot lastnik PC-ja izgubljal bitke z raznimi ad/spy/trojan programi, da mi je kradel noči zaradi preglasnih ležajev na diskih in ventilatorjih... Tako mi je počasi zlezel pod kožo, da tudi, ko sem novega postavil zraven, se nisem in nisem mogel posloviti od njega. Preveč dobrih fotografij in fotografskega znanja mi je posredoval z interneta, ogromno fotografij sem s kartic naložil na njega, dosti cd-jev in dvd-jev s fotografijami sem posnel z njim, veliko fotografij sem obdelal in poslal po internetu v foto laboratorij, da mi jih razvijejo... Tako, da čeprav je samo PC, se nisem mogel, kar na lahko ločiti od njega...
matjaž lužnik, 2007
A sedaj je popravljen in urejen. In je v zasluženi penziji pri moji mami (ki je tudi v penziji). Nič več mu ne bo potrebno naenkrat obdelat dva gb fotografij v raw formatu, nič več računati lens blur na petnajstem layerju povečane fotke, nič več hkratnega downloadanja več gb nanizank na priljubljenem p2p programu.... Sedaj samo še ogledovanje receptov na Kulinarični Sloveniji, odpiranje verižnih pisem na spletnem naslovu elektronske pošte in ogledovanje slik vnučka, ki jih je prejšnji lastnik obdelal na svoji novi pridobitvi...
Težko je slovo od PC-ja še posebej če ga zamenja pc...
Prvi prav moj PC sem si kupil pred dobrimi štirimi leti. Bil je prava raketa proti zgoraj opisanemu. Prav v tem času se je razvoj programske opreme malo upočasnil, tako, da le ta ni zahtevala nove strojne opreme ravno vsake tri mesece. Tako je moj računalnik zdržal dobra štiri leta, brez, da bi lastnik imel kakršen koli manjvrednostni kompleks. Na srečo sem igre še pravi čas opustil.
Začel pa sem se ukvarjati z fotografijo. In kot vsak fotograf, ki da kaj nase, sem fotografije urejal v PS-u. Je zelo zahteven program za strojno opremo, a na srečo sem večinoma obdeloval eno fotko naenkrat, pa je računalnik zmogel (z malo mojega potrpljenja) tudi zahtevnejše obdelave.
Lani, pa je luč sveta ugledal nov program, ki je bil namenjen prav fotografom. Narejen je za urejanje, arhiviranje in korekcijo fotografij. Zelo zmogljivo orodje, ki je urejanje raw formata končno poenostavilo in izenačilo z jpg-jem. In začel sem fotografirati v izkjučno raw formatu. To je imelo nekaj zanimivih posledic. Prvič je postala CF kartica na fotoaparatu kar naenkrat pol manjša, prostor na disku računalnika mi je rapidno izginjal, in ne nazadnje, računanik je kar naenkrat imel probleme s tem programom. Začel sem izgubljati potrpljenje, kajti poskusil sem urejati vse zajete fotografije naenkrat. Pa ni šlo. Računalnik se mi je spuntal in dozorelo je spoznanje, da je prišel čas za zamenjavo. Od takrat je minilo slabo leto. In prišel je dan, ko sem se poslovil od mojega prvega osebnega računalnika.
Ne glede na to, da je bil po računalniških standardih s svojimi štirimi leti in šestimi meseci, že za staro šaro, da je bil poln prahu, ki se je nabiral vsa ta leta delovanja, da ga nisem smel ugašati, kajti zaradi slabega napajalnika je bil ponoven zagon (skoraj) misija nemogoče, da je brez stranic izgledal kot oskubljena kokoš, kajti odstranil sem jih zaradi boljšega hlajenja, da sem kot lastnik PC-ja izgubljal bitke z raznimi ad/spy/trojan programi, da mi je kradel noči zaradi preglasnih ležajev na diskih in ventilatorjih... Tako mi je počasi zlezel pod kožo, da tudi, ko sem novega postavil zraven, se nisem in nisem mogel posloviti od njega. Preveč dobrih fotografij in fotografskega znanja mi je posredoval z interneta, ogromno fotografij sem s kartic naložil na njega, dosti cd-jev in dvd-jev s fotografijami sem posnel z njim, veliko fotografij sem obdelal in poslal po internetu v foto laboratorij, da mi jih razvijejo... Tako, da čeprav je samo PC, se nisem mogel, kar na lahko ločiti od njega...
matjaž lužnik, 2007A sedaj je popravljen in urejen. In je v zasluženi penziji pri moji mami (ki je tudi v penziji). Nič več mu ne bo potrebno naenkrat obdelat dva gb fotografij v raw formatu, nič več računati lens blur na petnajstem layerju povečane fotke, nič več hkratnega downloadanja več gb nanizank na priljubljenem p2p programu.... Sedaj samo še ogledovanje receptov na Kulinarični Sloveniji, odpiranje verižnih pisem na spletnem naslovu elektronske pošte in ogledovanje slik vnučka, ki jih je prejšnji lastnik obdelal na svoji novi pridobitvi...
Težko je slovo od PC-ja še posebej če ga zamenja pc...
ponedeljek, 22. oktober 2007
Časi se spreminjajo
Včasih sem se sprehajal po Kopru in opazoval oleandre, borovce in sem pa tja tudi kakšen lovor ...
Opazoval, ampak ne videl. Šele sedaj, ko so palme in beton, ki hoče imitirat istrski kamen, prevzeli glavno vlogo, jih vidim in občudujem - sedaj, ko jih ni več.
Šavrinki so zrasli umetni joški in je podobna ameriški porno zvezdnici (tako se ameriški turisti lahko počutijo kot doma), slaba kopija istrskega kažuna pa krasi vhod v vse večjo Luko Koper.
Šele sedaj razumem mojega očeta, ko je razlagal, da se je drsal na solinah v Kopru. Ni mi hotel povedati kaj posebnega ali izrednega, samo svoje spomine je delil z menoj.
Sedaj imam tudi jaz spomine za mojega sina, ki ga sicer še ni ...
Opazoval, ampak ne videl. Šele sedaj, ko so palme in beton, ki hoče imitirat istrski kamen, prevzeli glavno vlogo, jih vidim in občudujem - sedaj, ko jih ni več.
Šavrinki so zrasli umetni joški in je podobna ameriški porno zvezdnici (tako se ameriški turisti lahko počutijo kot doma), slaba kopija istrskega kažuna pa krasi vhod v vse večjo Luko Koper.
Šele sedaj razumem mojega očeta, ko je razlagal, da se je drsal na solinah v Kopru. Ni mi hotel povedati kaj posebnega ali izrednega, samo svoje spomine je delil z menoj.
Sedaj imam tudi jaz spomine za mojega sina, ki ga sicer še ni ...
david vatovec - ostanki kopra - 18.10.2007posneto z nokio 6310
petek, 19. oktober 2007
Pečat in natečaji
Nekatere stvari v življenju se ti enostavno vtisnejo v spomin (prva igračka, prvi poljub, prva ljubezen ...). To se zgodi trenutno in navidezno brez razloga - kot bi vtisnili s pečatom v možgansko skorjo.
Nekega septembrskega sončnega dne, sem se dobil z Radovanom Čokom za intervju, ki bo objavljen v almanahu ob letošnji deseti obletnici Foto Kluba Portorož. Ko sem prišel, je Radovan že čakal s prekrižanimi nogami, s čikom v desni roki in s skodelico kratke kave na mali okrogli mizi. Pogledal me je izpod razmršenih košatih obrvi in rekel: "Zdravo, kaj bo novega?"
Kot vedno sem odgovoril: "Mah, nič bistvenega."
Sledilo je približno 43 sekund molka in s tem se je končal najin "small talk" - ritual, ki se ponovi ob vsakem srečanju z njim ...
Intervju se je nato razvlekel kar na celo uro in povedal je marsikaj, česar še nisem vedel, najbolj pa sta se mi vtisnila v spomin dva stavka. Enega bom skrbno prišparal za kak sledeči blog, drugi se pa glasi: "Tako kot je čudovito prejeti nagrado, tako jo je nehvaležno podeliti." Govor je tekel o fotografskih natečajih in žiriranjih (sam je bil žirant pri dveh fotografskih natečajih, ki jih je organiziral Foto Klub Portorož).
Ne vem, zakaj se mi je ta stavek vtisnil v spomin, pa čeprav ga nisem dobro razumel ...
Nekoliko pozneje septembra dobim telefonski klic iz neznane številke.
Oglasim se: "Prosim?"
Na drugi strani prijeten moški glas: "Dober dan. Kličem iz fotografskega kluba ..."
Organizatorji fotografskega natečaja digitalne fotografije "Digifoto" na temi Narava in Prosta so me poklicali in vprašali, ali bi bil v žiriji. Sprva sem pomislil, kje za vraga so mene našli za žiriranje na natečaju s temo Narava, nato pa sem se počutil počaščenega in z veseljem sprejel.
Predvčerajšnjim sem žiriranje opravil in občutil sem ravno to, kar je Radovan povedal - tisti žig v možganski skorji se je razlezel v vse pore mojega telesa in sprožil nelagodje.
Toliko dobrih fotografij, med katerimi moram izbrati tri najboljše, oziroma le eno zmagovalno, eno samcato, ki je boljša od vseh ostalih ... Kakšno pravico imam jaz, da to določim?
Žiriranje je končano in za svojimi odločitvami tudi trdno stojim. Predstavljal pa sem si, koliko truda je posamezen fotograf vložil v izvedbo fotografije, ki sem jo jaz nato z enim klikom na tipko X izbrisal z obličja ekrana.
Ta izkušnja je še enkrat potrdila moje stališče, ki ostaja nespremenjeno: "Fotografija ni šport."
Vaš žirant David.
Nekega septembrskega sončnega dne, sem se dobil z Radovanom Čokom za intervju, ki bo objavljen v almanahu ob letošnji deseti obletnici Foto Kluba Portorož. Ko sem prišel, je Radovan že čakal s prekrižanimi nogami, s čikom v desni roki in s skodelico kratke kave na mali okrogli mizi. Pogledal me je izpod razmršenih košatih obrvi in rekel: "Zdravo, kaj bo novega?"
Kot vedno sem odgovoril: "Mah, nič bistvenega."
Sledilo je približno 43 sekund molka in s tem se je končal najin "small talk" - ritual, ki se ponovi ob vsakem srečanju z njim ...
Intervju se je nato razvlekel kar na celo uro in povedal je marsikaj, česar še nisem vedel, najbolj pa sta se mi vtisnila v spomin dva stavka. Enega bom skrbno prišparal za kak sledeči blog, drugi se pa glasi: "Tako kot je čudovito prejeti nagrado, tako jo je nehvaležno podeliti." Govor je tekel o fotografskih natečajih in žiriranjih (sam je bil žirant pri dveh fotografskih natečajih, ki jih je organiziral Foto Klub Portorož).
Ne vem, zakaj se mi je ta stavek vtisnil v spomin, pa čeprav ga nisem dobro razumel ...
Nekoliko pozneje septembra dobim telefonski klic iz neznane številke.
Oglasim se: "Prosim?"
Na drugi strani prijeten moški glas: "Dober dan. Kličem iz fotografskega kluba ..."
Organizatorji fotografskega natečaja digitalne fotografije "Digifoto" na temi Narava in Prosta so me poklicali in vprašali, ali bi bil v žiriji. Sprva sem pomislil, kje za vraga so mene našli za žiriranje na natečaju s temo Narava, nato pa sem se počutil počaščenega in z veseljem sprejel.
Predvčerajšnjim sem žiriranje opravil in občutil sem ravno to, kar je Radovan povedal - tisti žig v možganski skorji se je razlezel v vse pore mojega telesa in sprožil nelagodje.
Toliko dobrih fotografij, med katerimi moram izbrati tri najboljše, oziroma le eno zmagovalno, eno samcato, ki je boljša od vseh ostalih ... Kakšno pravico imam jaz, da to določim?
Žiriranje je končano in za svojimi odločitvami tudi trdno stojim. Predstavljal pa sem si, koliko truda je posamezen fotograf vložil v izvedbo fotografije, ki sem jo jaz nato z enim klikom na tipko X izbrisal z obličja ekrana.
Ta izkušnja je še enkrat potrdila moje stališče, ki ostaja nespremenjeno: "Fotografija ni šport."
Vaš žirant David.
sreda, 17. oktober 2007
Jonatan
helena race - jonatan - 12. 10. 2007"/.../ Nikar ne verjemi tistega, kar ti govorijo oči. Kažejo ti samo omejitev. Glej s svojim razumevanjem, odkrivaj tisto, kar že veš, pa boš videl, kako je treba leteti." (Richard Bach: Jonatan Livingston Galeb)
Draga
matjaž lužnik, 2007 Direktno z nove mašine del neke druge mašine. Krmilo Drage. To je eno bolj nenavadnih plovil, ki pluje po našem malem morju..
ponedeljek, 15. oktober 2007
Helen
david vatovec - the most beautiful girl in the world - 10.10.2007"A man has to do, what a man has to do ..." :-)
sreda, 10. oktober 2007
Novi izzivi
Temo Lipiške jame je v zadnjih sedmih letih svetloba moje kabridovke razblinjala že osemkrat.
Minulo nedeljo jo je prvič predirala še svetloba mojega fleša (pravzaprav dveh in še enega Davidovega). In čeprav je bilo skozi iskalo fotoaparata mogoče videti le temo, poleg tega pa je bil pravi podvig ugotoviti, kaj sploh bo zajel kader, je nastalo nekaj spodbudnih posnetkov.
Tu je eden za pokušino, drugi pa ostajajo del novega izziva, ki pa naj še malo zori. (Upam, da zorenje vseeno ne bo trajalo tako dolgo kot od prvega obiska jame do prvega fotografiranja v njej.)
torek, 9. oktober 2007
Željko J.
željko j. - matjaž lužnik, 2007Fotka je bila posneta z Agfa Isola I (več si lahko preberete tu ali pa tu) na začetku poletja. Skenirana z "home made skenerjem" (ki vljučuje EOS 30D, 100 macro, in tulec v katerem je bil film), obrezana, pozitiv, krivulje, usm, pomanjšana za potrebe objave na tem blogu...
Takole pa je izgledal "originalen" sken...
Takole pa je izgledal "originalen" sken...
ponedeljek, 8. oktober 2007
Hitenje
david vatovec - 3hitenje - 08. 10. 2007Na koncu se je splačalo, ker me je čakala paštica z lososom :P
torek, 2. oktober 2007
Slap Virje (Plužna pri Bovcu) - drugič
Isti slap, nekje ob istem času...
fotograf - matjaž lužnik, 2007ponedeljek, 1. oktober 2007
ponedeljek, 24. september 2007
Fotografija tedna
Na pobudo moje drage uvajamo na blogu "Fotografijo tedna". Vem kaj boste rekli: "O, ne še eno!"
Vendar za razglasitev fotografije tedna ni treba polagati računov nobeni žiriji, fotografiji tedna ni treba, da je višek fotografske umetnosti brez namena ...
Za našo fotografijo tedna je dovolj, da je drobec življenja, vzeta iz vsakdana, lahko ji prepustimo, da sama pove vse ali pa jo malce podkrepimo s tekstom ali kakšno anekdoto ...
K sodelovanju ste povabljeni vsi kolegi "bloggerji".
Serijo, ki se bo nadaljevala vsak ponedeljek zvečer, začenjam s spodnjo fotografijo, ki mi veliko pomeni. Zadnje čase zahajam v sobo z rdečo zaveso in ta rdeča zavesa mi je nekako prirasla k srcu ...
david vatovec - rdeča zavesa - 23.09.2007
Za našo fotografijo tedna je dovolj, da je drobec življenja, vzeta iz vsakdana, lahko ji prepustimo, da sama pove vse ali pa jo malce podkrepimo s tekstom ali kakšno anekdoto ...
K sodelovanju ste povabljeni vsi kolegi "bloggerji".
Serijo, ki se bo nadaljevala vsak ponedeljek zvečer, začenjam s spodnjo fotografijo, ki mi veliko pomeni. Zadnje čase zahajam v sobo z rdečo zaveso in ta rdeča zavesa mi je nekako prirasla k srcu ...
david vatovec - rdeča zavesa - 23.09.2007torek, 11. september 2007
Fotka meseca II.
tjaša bizjak - skrivnostne sanjeV zlati svetlobi miruje poletje,
sanjavo drevo in osamljen privez,
pod perutmi zaprtimi imajo zavetje,
v korakih spokojnih svoj našli so mir.
V sencah skrivnostnih ujete so sanje,
skrite so želje, nove poti,
kje moč, kje luč rodi se zanje,
je ptici razkrito, ko spet vzleti.
Zora Muženič
sanjavo drevo in osamljen privez,
pod perutmi zaprtimi imajo zavetje,
v korakih spokojnih svoj našli so mir.
V sencah skrivnostnih ujete so sanje,
skrite so želje, nove poti,
kje moč, kje luč rodi se zanje,
je ptici razkrito, ko spet vzleti.
Zora Muženič
sobota, 1. september 2007
Fotka meseca
Včeraj smo bili z fotoklubom na odvoritvi "Fotografije meseca" v cerkvici Marije Zdravja na Piranski punti. Tokrat je predstavila svojo fotografijo naša kolegica Tjaša.
tjaša in njena fotografija - matjaž lužnik, 2007
tjaša in njena fotografija - matjaž lužnik, 2007Po uradni otvoritvi smo se člani kluba tudi "malo" zabavali. Tukaj je dokaz.
tri gracije fotokluba portorož - matjaž lužnik, 2007
tri gracije fotokluba portorož - matjaž lužnik, 2007Vsem, ki ste zamudili, je lahko žal..
torek, 28. avgust 2007
Sarajevski Q7
Zanimivo, kako je "dnevni zaslužek" v Sarajevu zelo relativna zadeva ...
david vatovec - baščaršija - junij 2007
david vatovec - baščaršija - junij 2007petek, 24. avgust 2007
Jesenska kolekcija 2007
Konec avgusta je že nekaj let "pravi čas" za predstavitev novih fotoaparatov, vendar bo letošnja jesen še posebej pestra v tem segmentu.
V začetku tega tedna je Canon predstavil oz. napovedal dva nova zrcalno refleksna fotoaparata (EOS 40D in EOS 1Ds mark III), nato mu je v sredo sledil Nikon (D300 in D3), ki je naredil z D3 že težko pričakovani korak v t. i. "full frame" vode.
Na žalost Canon nadaljuje z inkrementalnimi nadgradnjami in - roko na srce - v zadnjih štirih letih nismo videli nič kaj presenetljivega od tega proizvajalca (mogoče je edina izjema 5D).
Zanimivo je tudi, da se končno približujemu limitu malih formatov kas se tiče števila megapik, saj proizvajalci usmerjajo razvojno energijo (in denar) drugam. Vsi štirje predstavljeni fotoaparati imajo 14 bitni A/D konverter, kar bo razveselilo vse uporabnike RAW formata.
40D:
Canon zelo počasi nadgrajuje svoj "srednji" razred, saj je od legendarnega 10D ponudil samo manjše popravke v obliki 20D, 30D in sedaj 40D.
Glavne spremembe pri štiridesetki so: vremenska zaščita (na žalost samo za vratca baterije in CF kartice) :(, kot že povedano 14 bitni A/D konverter, čistilni filter za prah, ISO v iskalu (končno ...), izmenljiva iskala (opcija treh različnih), meniji iz serije "1D" in, seveda, najbolj uporabljeni gumb vseh časov "direct print" :)
EOS 40D - 10,1 MP - 1.300 eur
D300:
Nikon se je tokrat kar potrudil in predstavil ZARES veliko boljša modela od predhodnikov. Model D300 ima tako kar nekaj presenetljivih funkcij: 51 točkovni avtofokus s 15 "križnimi" točkami (ja, prav ste prebrali, enainpetdeset in petnajst!) - NEVERJETNO, 14 bitni A/D konverter, ISO od 200 do 6400, garancijo na zaklop do 150.000 "škljocev".
D300 - 12,3 MP - 1.800 eur
1DsMarkIII:
Canon je s tem modelom ponudil "nadgradnjo" modela 1DsMkII. Če trezno pogledamo, ni tu nobene revolucije, je pa lep kontinuiran napredek. V tem razredu so še vedno brez konkurentov, z 21 megapikami pa so z eno nogo stopili v spodnji razred srednjega formata.
Novosti: 21,1 megapik (daleč najvišja resolucija v svojem razredu), 14 bitni A/D konverter, 5 posnetkov na sekundo v polnem formatu (do 15 zaporednih RAW posnetkov), osvetlitveni način na "prednost visokih tonov" (tega bodo veseli poročni fotografi :))
EOS 1Ds Mark III - 21,1 MP - 8.000 eur
D3 - 12,1 MP - 5.000 eur
Še ena zanimiva funkcija, ki jo ponujajo VSI predstavljeni fotoaparati, je t. i. "Live View" (pogled v živo?), pri katerem lahko komponiramo kader v LCD ekrančku namesto v iskalu (osebno sem do tega načina precej skeptičen).
Srednji razred je tako postal izjemno zanimiv; res da je Nikon D300 očitno boljši fotoaparat od Canonove štiridesetke, vendar je tudi za 500 evrov dražji, torej nista prav direktno primerljiva.
Na vrhu hriba še vedno kraljuje Canonova enka s s-jem v imenu, tisto brez s-ja pa je Nikon izzval s svojo trojko, ki jo propagira kot najhitrejši zrcalnorefleksni fotoaparat vseh časov. Upam, da bomo iz tega boja največ povlekli uporabniki.
Tako, toliko o teoretičnih vidikih fooaparatov, kaj se bo izkazalo v praksi, bomo videli enkrat novembra, ko bodo vsi omenjeni fotoaparati v prosti prodaji.
Mene precej zanima Nikovov ISO 25.600 ...
V začetku tega tedna je Canon predstavil oz. napovedal dva nova zrcalno refleksna fotoaparata (EOS 40D in EOS 1Ds mark III), nato mu je v sredo sledil Nikon (D300 in D3), ki je naredil z D3 že težko pričakovani korak v t. i. "full frame" vode.
Na žalost Canon nadaljuje z inkrementalnimi nadgradnjami in - roko na srce - v zadnjih štirih letih nismo videli nič kaj presenetljivega od tega proizvajalca (mogoče je edina izjema 5D).
Zanimivo je tudi, da se končno približujemu limitu malih formatov kas se tiče števila megapik, saj proizvajalci usmerjajo razvojno energijo (in denar) drugam. Vsi štirje predstavljeni fotoaparati imajo 14 bitni A/D konverter, kar bo razveselilo vse uporabnike RAW formata.
40D:
Canon zelo počasi nadgrajuje svoj "srednji" razred, saj je od legendarnega 10D ponudil samo manjše popravke v obliki 20D, 30D in sedaj 40D.
Glavne spremembe pri štiridesetki so: vremenska zaščita (na žalost samo za vratca baterije in CF kartice) :(, kot že povedano 14 bitni A/D konverter, čistilni filter za prah, ISO v iskalu (končno ...), izmenljiva iskala (opcija treh različnih), meniji iz serije "1D" in, seveda, najbolj uporabljeni gumb vseh časov "direct print" :)
EOS 40D - 10,1 MP - 1.300 eurD300:
Nikon se je tokrat kar potrudil in predstavil ZARES veliko boljša modela od predhodnikov. Model D300 ima tako kar nekaj presenetljivih funkcij: 51 točkovni avtofokus s 15 "križnimi" točkami (ja, prav ste prebrali, enainpetdeset in petnajst!) - NEVERJETNO, 14 bitni A/D konverter, ISO od 200 do 6400, garancijo na zaklop do 150.000 "škljocev".
D300 - 12,3 MP - 1.800 eur1DsMarkIII:
Canon je s tem modelom ponudil "nadgradnjo" modela 1DsMkII. Če trezno pogledamo, ni tu nobene revolucije, je pa lep kontinuiran napredek. V tem razredu so še vedno brez konkurentov, z 21 megapikami pa so z eno nogo stopili v spodnji razred srednjega formata.
Novosti: 21,1 megapik (daleč najvišja resolucija v svojem razredu), 14 bitni A/D konverter, 5 posnetkov na sekundo v polnem formatu (do 15 zaporednih RAW posnetkov), osvetlitveni način na "prednost visokih tonov" (tega bodo veseli poročni fotografi :))
EOS 1Ds Mark III - 21,1 MP - 8.000 eurD3:
Nikon je s tem modelom končno stopil v "polni format", na žalost z resolucijo "le" 12.1 megapik. No, ta format, ki ga poznamo že 80 let (leica), je na novo poimenoval "FX", res zanimivo :).
Glavne lastnosti: poln format senzorja, 14 bitni A/D konverter, že prej omenjeni 51 točkovni avto fokus, ISO 200 do 25.600 (gulp!), "crop" način (10 MP do 9 posnetkov na sekundo), sprejema tudi "DX" objektive, ki ga spremenijo v 5,1 MP fotoaparat, garancija zaklopa do 300.000 "škljocev", prostor za dve compact flash kartici z možnostjo snemanja RAW formata na eno in JPEG formata na drugo, "virtual horizon" način, ki opozarja na horizontalo fotoaparata (te funkcije bodo veseli vsi tisti, ki jim horizont neprestano dela težave :)), 3 inčni LCD display s skoraj eno megapiko resolucije.
Nikon je s tem modelom končno stopil v "polni format", na žalost z resolucijo "le" 12.1 megapik. No, ta format, ki ga poznamo že 80 let (leica), je na novo poimenoval "FX", res zanimivo :).
Glavne lastnosti: poln format senzorja, 14 bitni A/D konverter, že prej omenjeni 51 točkovni avto fokus, ISO 200 do 25.600 (gulp!), "crop" način (10 MP do 9 posnetkov na sekundo), sprejema tudi "DX" objektive, ki ga spremenijo v 5,1 MP fotoaparat, garancija zaklopa do 300.000 "škljocev", prostor za dve compact flash kartici z možnostjo snemanja RAW formata na eno in JPEG formata na drugo, "virtual horizon" način, ki opozarja na horizontalo fotoaparata (te funkcije bodo veseli vsi tisti, ki jim horizont neprestano dela težave :)), 3 inčni LCD display s skoraj eno megapiko resolucije.
D3 - 12,1 MP - 5.000 eurŠe ena zanimiva funkcija, ki jo ponujajo VSI predstavljeni fotoaparati, je t. i. "Live View" (pogled v živo?), pri katerem lahko komponiramo kader v LCD ekrančku namesto v iskalu (osebno sem do tega načina precej skeptičen).
Srednji razred je tako postal izjemno zanimiv; res da je Nikon D300 očitno boljši fotoaparat od Canonove štiridesetke, vendar je tudi za 500 evrov dražji, torej nista prav direktno primerljiva.
Na vrhu hriba še vedno kraljuje Canonova enka s s-jem v imenu, tisto brez s-ja pa je Nikon izzval s svojo trojko, ki jo propagira kot najhitrejši zrcalnorefleksni fotoaparat vseh časov. Upam, da bomo iz tega boja največ povlekli uporabniki.
Tako, toliko o teoretičnih vidikih fooaparatov, kaj se bo izkazalo v praksi, bomo videli enkrat novembra, ko bodo vsi omenjeni fotoaparati v prosti prodaji.
Mene precej zanima Nikovov ISO 25.600 ...
Naročite se na:
Objave (Atom)