Nekatere stvari v življenju se ti enostavno vtisnejo v spomin (prva igračka, prvi poljub, prva ljubezen ...). To se zgodi trenutno in navidezno brez razloga - kot bi vtisnili s pečatom v možgansko skorjo.
Nekega septembrskega sončnega dne, sem se dobil z Radovanom Čokom za intervju, ki bo objavljen v almanahu ob letošnji deseti obletnici Foto Kluba Portorož. Ko sem prišel, je Radovan že čakal s prekrižanimi nogami, s čikom v desni roki in s skodelico kratke kave na mali okrogli mizi. Pogledal me je izpod razmršenih košatih obrvi in rekel: "Zdravo, kaj bo novega?"
Kot vedno sem odgovoril: "Mah, nič bistvenega."
Sledilo je približno 43 sekund molka in s tem se je končal najin "small talk" - ritual, ki se ponovi ob vsakem srečanju z njim ...
Intervju se je nato razvlekel kar na celo uro in povedal je marsikaj, česar še nisem vedel, najbolj pa sta se mi vtisnila v spomin dva stavka. Enega bom skrbno prišparal za kak sledeči blog, drugi se pa glasi: "Tako kot je čudovito prejeti nagrado, tako jo je nehvaležno podeliti." Govor je tekel o fotografskih natečajih in žiriranjih (sam je bil žirant pri dveh fotografskih natečajih, ki jih je organiziral Foto Klub Portorož).
Ne vem, zakaj se mi je ta stavek vtisnil v spomin, pa čeprav ga nisem dobro razumel ...
Nekoliko pozneje septembra dobim telefonski klic iz neznane številke.
Oglasim se: "Prosim?"
Na drugi strani prijeten moški glas: "Dober dan. Kličem iz fotografskega kluba ..."
Organizatorji fotografskega natečaja digitalne fotografije "Digifoto" na temi Narava in Prosta so me poklicali in vprašali, ali bi bil v žiriji. Sprva sem pomislil, kje za vraga so mene našli za žiriranje na natečaju s temo Narava, nato pa sem se počutil počaščenega in z veseljem sprejel.
Predvčerajšnjim sem žiriranje opravil in občutil sem ravno to, kar je Radovan povedal - tisti žig v možganski skorji se je razlezel v vse pore mojega telesa in sprožil nelagodje.
Toliko dobrih fotografij, med katerimi moram izbrati tri najboljše, oziroma le eno zmagovalno, eno samcato, ki je boljša od vseh ostalih ... Kakšno pravico imam jaz, da to določim?
Žiriranje je končano in za svojimi odločitvami tudi trdno stojim. Predstavljal pa sem si, koliko truda je posamezen fotograf vložil v izvedbo fotografije, ki sem jo jaz nato z enim klikom na tipko X izbrisal z obličja ekrana.
Ta izkušnja je še enkrat potrdila moje stališče, ki ostaja nespremenjeno: "Fotografija ni šport."
Vaš žirant David.
Nekega septembrskega sončnega dne, sem se dobil z Radovanom Čokom za intervju, ki bo objavljen v almanahu ob letošnji deseti obletnici Foto Kluba Portorož. Ko sem prišel, je Radovan že čakal s prekrižanimi nogami, s čikom v desni roki in s skodelico kratke kave na mali okrogli mizi. Pogledal me je izpod razmršenih košatih obrvi in rekel: "Zdravo, kaj bo novega?"
Kot vedno sem odgovoril: "Mah, nič bistvenega."
Sledilo je približno 43 sekund molka in s tem se je končal najin "small talk" - ritual, ki se ponovi ob vsakem srečanju z njim ...
Intervju se je nato razvlekel kar na celo uro in povedal je marsikaj, česar še nisem vedel, najbolj pa sta se mi vtisnila v spomin dva stavka. Enega bom skrbno prišparal za kak sledeči blog, drugi se pa glasi: "Tako kot je čudovito prejeti nagrado, tako jo je nehvaležno podeliti." Govor je tekel o fotografskih natečajih in žiriranjih (sam je bil žirant pri dveh fotografskih natečajih, ki jih je organiziral Foto Klub Portorož).
Ne vem, zakaj se mi je ta stavek vtisnil v spomin, pa čeprav ga nisem dobro razumel ...
Nekoliko pozneje septembra dobim telefonski klic iz neznane številke.
Oglasim se: "Prosim?"
Na drugi strani prijeten moški glas: "Dober dan. Kličem iz fotografskega kluba ..."
Organizatorji fotografskega natečaja digitalne fotografije "Digifoto" na temi Narava in Prosta so me poklicali in vprašali, ali bi bil v žiriji. Sprva sem pomislil, kje za vraga so mene našli za žiriranje na natečaju s temo Narava, nato pa sem se počutil počaščenega in z veseljem sprejel.
Predvčerajšnjim sem žiriranje opravil in občutil sem ravno to, kar je Radovan povedal - tisti žig v možganski skorji se je razlezel v vse pore mojega telesa in sprožil nelagodje.
Toliko dobrih fotografij, med katerimi moram izbrati tri najboljše, oziroma le eno zmagovalno, eno samcato, ki je boljša od vseh ostalih ... Kakšno pravico imam jaz, da to določim?
Žiriranje je končano in za svojimi odločitvami tudi trdno stojim. Predstavljal pa sem si, koliko truda je posamezen fotograf vložil v izvedbo fotografije, ki sem jo jaz nato z enim klikom na tipko X izbrisal z obličja ekrana.
Ta izkušnja je še enkrat potrdila moje stališče, ki ostaja nespremenjeno: "Fotografija ni šport."
Vaš žirant David.
Ni komentarjev:
Objavite komentar