Photo?: Medlo čakanje

Že od otroštva mi je šlo čakanje grozno na živce. Čakanje rojstnega dneva, nestrpno gledanje zavitih daril, ki jih je prinesel dedek Mraz in jih prav izzivalno položil pod jelko celih štirinajst dni pred novim letom.

Tako mi je bila relativnost časa že v otroštvu popolnoma jasna, čeprav nisem še nikoli slišal za Alberta Einsteina.

Podobni občutki, pomešanimi z občutki krivde, so me prevevali letos zadnjih šest mesecev.

Lani sem našuntal Foto klub Portorož, da kupi rabljeno velikoformatno kamero s pripadajočim stojalom, dozo za razvijanje in filmi (format 4x5 inčev). Kamera ima med drugim tudi zgodovinsko vrednost, saj je bila last - na žalost pokojnega - Luciana Kleve.

luciano kleva - iz serije pozabljena istra

Kasneje sem kamero odnesel k fotografu z veliko izkušnjami z velikoformatnimi kamerami Ljubu Radovacu, ki naj bi imel kratek tečaj uporabe le-te v praksi.

In nekega poznega marčevskega popoldneva med skupnim testiranjem fotoaparata je tistemu nerodnemu dečku, ki so se mu cedile sline ob pogledu na darila pod jelko, iz rok padla kaseta. Kaseta je kovinska, vsebuje pa medlico, stekleni del, ki je vitalnega pomena za ostrenje in kadriranje. Medlica se je razletela. Sprva mi je bilo žal, potem sem si rekel: "No ja, kdor razbije ta plača! Spet bom ob kakih 100 eur za kos stekla."

Kasneje se je izkazalo, da podvig ni tako enostaven. V Sloveniji je ni bilo mogoče dobiti. Nikjer. Hja, bo treba skočiti v bližnjo mesto čez mejo, ki je ni več, v Trst. A glej ga zlomka, tudi tam nič! "Kdo to še rabi?" me je z nazmeškom vprašala stara znanka in solastnica ene najstarejših fotografskih trgovin v Trstu, Alida.

Ok, bo pač treba poseči po poznanstvih ... Pokličem Radovana, mu razložim situacijo in na drugi strani slušalke po 20 sekundni tišini zaslišim "Huh! Vedel sem za eno trgovino blizu Benetk, ampak je menda zaprla ... En kolega pa je pred kakim letom na Danskem (!) kupil kaseto za velikoformatno kamero - bom povprašal."

Čez kak teden mi sporoči ime trgovine in jaz grem na lov, najdem celo intenretno stran. Eureka! A glej ga zlomka, odpre se mi internetna stran s kupom oglasov za najnovejše "trotelzihre". Brskam, brskam, a nikjer sekcije o velikoformatnih kamerah ...

Skoraj sem že obupal, ko sem nekaga dne tarnal kolegu snemalcu na lokalno/državni TV, ki mi je rekel: "Hja, jaz sem imel iste probleme in sem naročil pri enem ameriškem obrtniku iz Kalispella v Montani!"

"Ha!" si rečem. "Naposled se mi je nasmehnila sreča!"

Pogooglam "Satin Snow Glass" in se mi odpre obrtnikova internetna stran. Pišem, naročim, plačam! Kaj bolj enostavnega v tej globalni dobi!? :)

In potem ... Nič!

Mine en mesec ... Nič!

Preverim bančni izpisek. Štima. Točno za 31,85 USD plitvejši je.

V juniju pišem mail ... Nič!

Nato je sledilo nekoliko "burno" obdobje, tako profesionalno kot osebno, dokler me nekega dne v foto klubu Matjaž ne vpraša: "David, kako je kaj z velikoformatno kamero?" In meni mrak na oči ...

Pišem mail. Tokrat se obrtnik odzove, se mi opravičuje in napiše, da mu je umrla sestra ter da komaj izpolnjuje aprilska naročila.

Zatrdil mi je, da bo poslal moji dve medlici. Bil je september.

Oktober ... Nič!

Danes pridem domov in v poštnem nabiralniku vidim listič, na katerem piše: "Navadno pismo - TUJINA"

Praskam se po glavi in se sprašujem, kdo za vraga iz tujine mi kaj pošilja ... Ko mi poštna uslužbenka s prijaznim nasmeškom poda majhen paket pod roke, se mi v trenutku zasveti. "Yesss!"

Pridem domov, odpakiram in v paketu zagledam skrbno zaviti medlici ...

Zdaj lahko ponovno začnemo, zgodovinska sekcija pa dobiva prvo orodje ...

In zgodba iz otroštva se mi ponovno zavrti in iztreče v enak rezultat: "(Običajno) se izplača čakati."