Tisto jutro ni bilo običajno jutro.
Zbudil sem se že ob 5:45, čeprav je bila sobota in čeprav so bile šolske počitnice ... Čakal sem, da vstane še oče. Bil je dan D.
Takoj po moji proji in njegovi kavi sva se z našo rumeno stoenko s portapakijem odpravila v prestolnico Socialistične Republike Slovenije.
Zakaj v prestolnico in zakaj sem bil tako nestrpen? Šla sva po Rog Pony. Moje prvo pravo kolo.
Takrat v Kopru še ni bilo trgovine s kolesi, zato sva se odpravila v Trgoavto Ljubljana (po predhodnem naročilu, saj je bila čakalna vrsta za kolo kar dva meseca).
Še vedno se spominjam, kako je oče vezal kolo na portapaki in kako sva se nato odpeljala proti domu.
Potem sem bil v soseski pravi frajer; preklopni Pony svetlo zelene kovinske barve (kakšno naključje, prav take barve je zdaj moj avto) je bil prava atrakcija.
In tako je bilo nekaj časa … Delal sem gire americane s pomočjo kontre …
Moje kraljevanje se je zaključilo, ko je sosed čez par let dobil novega BMX-a in pobral vso slavo. Kar naenkrat je bil »King of the hill«, moj Pony pa stara roba. Gire Americane je pa še vedno delal ...
legenda ...
Nedelja popoldne, junij 2000
S prijateljem Željkom sva se spet izgubljala po slovenski Istri v iskanju romantičnih motivov. Pot, za katero nisva točno vedela, katera je, naju je pripeljala do Topolovca, kjer je samo še nekaj obljudenih hiš. Jaz z mojo zvesto srednjeformatno zverinico in Željko z že legendarno "petko" (ne 5D, verjeli ali ne je bila EOS 5 eden boljših klasičnih fotoaparatov - prava legenda). In tedaj zagledam motiv. Stara kamnita istrska hiša, ki se komaj še drži skupaj in nad njo ravno prav osvetljeno nebo z zanimivimi formacijami oblakov.
Iz torbe izvlečem mojo nekdanjo Mamiyo RB67 in stativ. Položim jo nanj in začnem kadrirati. Nenadoma se mi v kadru začne prikazovati grozeča senca, za katero sem takoj vedel, da ni Željkova. Bil je človek močnejše postave s kapo in z neko veliko zadevo v rokah. V trenutku, ko sem se obrnil, sem zagledal starejšega zanemarjenega moškega, v delovni opravi in s sekiro v rokah.
V trenutku sem prebledel. On pa se mi nasmehne, pokaže škrbaste zobe in me vpraša: »Ma kaj ste s televižijona?«
Strah se mi je začel posedati in takoj sem vedel, da je mislil, da je moja zvesta Mamiya televizijska kamera ...
še ena legenda ...
Nedelja zjutraj, april 2007
Brskam po spletu v lovu za malim digitalčkom, ki bi ga imel vedno s seboj in bi nudil malo boljšo kvaliteto slike od mobilnih telefonov (nekaj časa sem imel Sony-Ericsson k750i in bil nad kvaliteto 2MP slike naravnost navdušen).
Predvsem sem iskal odzivnost in lahkoto uporabe.
Odločil sem za Canonovega Ixusa, le da nisem še vedel katerega; no, budžet je bil tja do 300 evrov.
Na koncu je padla odločitev: Ixus 70. Ker je imel v primerjavi s 75-ko optično iskalo. In ker je lep! Ljubkovalno zanj rečem, da je prej nakit kot fotoaparat.
Na prvem velikem testu v Italiji (Cinque Terre) se je kar dobro odrezal. Odličen je bil pri odzivnosti in presenetljivo dober za uporabo, kljub temu, da praktično nima nobene kontrole nad zaslonko in časom. Popolna avtomatika ves čas - edini orodji, ki ostaneta fotografu, sta kompenzacija osvetlitve in spot merjenje (ki ga niti 10x dražji 5D ne premore!). Ter, seveda, domišljija!
Opazil pa sem fantastično lastnost takega fotoaparata - ljudje te ne jemljejo resno!
Kamorkoli ga naperiš, te imajo za še enega turista, ki fotka vsevprek. Naravnost čudovito za potovanja in bolj intimne posnetke. Konec je z vsemi trenutki, ko te ljudje okarajo s tipičnim vprašanjem: »Za koga pa delate? Ali naj se postavim tako ali drugače? Bomo dobili kaj plačano? Ne, ne, nočem končat v kaki reviji, mene pa že ne boste fotografirali! …«
Skratka Ixus se v praktični uporabi odlično odreže. Hitro odziven, kvaliteta fotografije je zadovoljiva za fotografijo formata 20x30cm, čeprav je na robovih skrajno neostra, barve in resolucija so v redu. Tudi AWB (samodejna nastavitev beline) dela presenetljivo dobro za fotoaparat takega kova.
nova legenda? škoda, da ga ni na voljo v svetlo zeleni barvi ...
Dolga leta sem preboleval BMX-a, ki mi ga kljub mojim prošnjam starši niso nikoli kupili. A oče je vedel nekaj več od mene. Vedel je, da vsako opravilo zahteva svoje orodje.
In šele zdaj vidim, da je ravnal pravilno. Če bi mi kupil BMX-a, bi z njim počel točno take stvari, kot s preklopnim Ponyjem s kontro. A za moje početje je bil Pony dovolj. In dovolj je bil tudi 10 let kasneje za vožnjo po tedaj že prestolnici države Slovenije v študentskih letih, dokler mi ga niso ukradli.
Prav tako si ne predstavljam, da bi med trekingom v »Petih zemljah« nosil s seboj torbo s »petko« in štirimi objektivi, ali da bi s taisto opremo neopazno fotografiral v Sarajevu.
david vatovec - vernazza 2007
digital ixus 70
david vatovec - vernazza 2007
digital ixus 70
david vatovec - vernazza 2007
digital ixus 70
david vatovec - vernazza 2007
digital ixus 70
david vatovec - monterosso 2007
digital ixus 70
Zbudil sem se že ob 5:45, čeprav je bila sobota in čeprav so bile šolske počitnice ... Čakal sem, da vstane še oče. Bil je dan D.
Takoj po moji proji in njegovi kavi sva se z našo rumeno stoenko s portapakijem odpravila v prestolnico Socialistične Republike Slovenije.
Zakaj v prestolnico in zakaj sem bil tako nestrpen? Šla sva po Rog Pony. Moje prvo pravo kolo.
Takrat v Kopru še ni bilo trgovine s kolesi, zato sva se odpravila v Trgoavto Ljubljana (po predhodnem naročilu, saj je bila čakalna vrsta za kolo kar dva meseca).
Še vedno se spominjam, kako je oče vezal kolo na portapaki in kako sva se nato odpeljala proti domu.
Potem sem bil v soseski pravi frajer; preklopni Pony svetlo zelene kovinske barve (kakšno naključje, prav take barve je zdaj moj avto) je bil prava atrakcija.
In tako je bilo nekaj časa … Delal sem gire americane s pomočjo kontre …
Moje kraljevanje se je zaključilo, ko je sosed čez par let dobil novega BMX-a in pobral vso slavo. Kar naenkrat je bil »King of the hill«, moj Pony pa stara roba. Gire Americane je pa še vedno delal ...
legenda ...Nedelja popoldne, junij 2000
S prijateljem Željkom sva se spet izgubljala po slovenski Istri v iskanju romantičnih motivov. Pot, za katero nisva točno vedela, katera je, naju je pripeljala do Topolovca, kjer je samo še nekaj obljudenih hiš. Jaz z mojo zvesto srednjeformatno zverinico in Željko z že legendarno "petko" (ne 5D, verjeli ali ne je bila EOS 5 eden boljših klasičnih fotoaparatov - prava legenda). In tedaj zagledam motiv. Stara kamnita istrska hiša, ki se komaj še drži skupaj in nad njo ravno prav osvetljeno nebo z zanimivimi formacijami oblakov.
Iz torbe izvlečem mojo nekdanjo Mamiyo RB67 in stativ. Položim jo nanj in začnem kadrirati. Nenadoma se mi v kadru začne prikazovati grozeča senca, za katero sem takoj vedel, da ni Željkova. Bil je človek močnejše postave s kapo in z neko veliko zadevo v rokah. V trenutku, ko sem se obrnil, sem zagledal starejšega zanemarjenega moškega, v delovni opravi in s sekiro v rokah.
V trenutku sem prebledel. On pa se mi nasmehne, pokaže škrbaste zobe in me vpraša: »Ma kaj ste s televižijona?«
Strah se mi je začel posedati in takoj sem vedel, da je mislil, da je moja zvesta Mamiya televizijska kamera ...
še ena legenda ...Nedelja zjutraj, april 2007
Brskam po spletu v lovu za malim digitalčkom, ki bi ga imel vedno s seboj in bi nudil malo boljšo kvaliteto slike od mobilnih telefonov (nekaj časa sem imel Sony-Ericsson k750i in bil nad kvaliteto 2MP slike naravnost navdušen).
Predvsem sem iskal odzivnost in lahkoto uporabe.
Odločil sem za Canonovega Ixusa, le da nisem še vedel katerega; no, budžet je bil tja do 300 evrov.
Na koncu je padla odločitev: Ixus 70. Ker je imel v primerjavi s 75-ko optično iskalo. In ker je lep! Ljubkovalno zanj rečem, da je prej nakit kot fotoaparat.
Na prvem velikem testu v Italiji (Cinque Terre) se je kar dobro odrezal. Odličen je bil pri odzivnosti in presenetljivo dober za uporabo, kljub temu, da praktično nima nobene kontrole nad zaslonko in časom. Popolna avtomatika ves čas - edini orodji, ki ostaneta fotografu, sta kompenzacija osvetlitve in spot merjenje (ki ga niti 10x dražji 5D ne premore!). Ter, seveda, domišljija!
Opazil pa sem fantastično lastnost takega fotoaparata - ljudje te ne jemljejo resno!
Kamorkoli ga naperiš, te imajo za še enega turista, ki fotka vsevprek. Naravnost čudovito za potovanja in bolj intimne posnetke. Konec je z vsemi trenutki, ko te ljudje okarajo s tipičnim vprašanjem: »Za koga pa delate? Ali naj se postavim tako ali drugače? Bomo dobili kaj plačano? Ne, ne, nočem končat v kaki reviji, mene pa že ne boste fotografirali! …«
Skratka Ixus se v praktični uporabi odlično odreže. Hitro odziven, kvaliteta fotografije je zadovoljiva za fotografijo formata 20x30cm, čeprav je na robovih skrajno neostra, barve in resolucija so v redu. Tudi AWB (samodejna nastavitev beline) dela presenetljivo dobro za fotoaparat takega kova.
nova legenda? škoda, da ga ni na voljo v svetlo zeleni barvi ...Dolga leta sem preboleval BMX-a, ki mi ga kljub mojim prošnjam starši niso nikoli kupili. A oče je vedel nekaj več od mene. Vedel je, da vsako opravilo zahteva svoje orodje.
In šele zdaj vidim, da je ravnal pravilno. Če bi mi kupil BMX-a, bi z njim počel točno take stvari, kot s preklopnim Ponyjem s kontro. A za moje početje je bil Pony dovolj. In dovolj je bil tudi 10 let kasneje za vožnjo po tedaj že prestolnici države Slovenije v študentskih letih, dokler mi ga niso ukradli.
Prav tako si ne predstavljam, da bi med trekingom v »Petih zemljah« nosil s seboj torbo s »petko« in štirimi objektivi, ali da bi s taisto opremo neopazno fotografiral v Sarajevu.
david vatovec - vernazza 2007 digital ixus 70
david vatovec - vernazza 2007digital ixus 70
david vatovec - vernazza 2007digital ixus 70
david vatovec - vernazza 2007digital ixus 70
david vatovec - monterosso 2007digital ixus 70
6 komentarjev:
Jaz sem tudi imela zložljivega ponija na kontrco ... :)
Welcome back... med žive.. jaz bom še nekaj časa med polživimi...:(
ne boš verjel.... moje prvo kolo je bilo tudi pony, samo prvi model pony rog, bordo rdeče barve.... in ne boš verjel - je bil preklopni.
komentiram blog skoraj da s pistolo na celu :)
ceprav sem redna bralka svojih komentarjev ne delim z vami....tokrat pa ..... nasmejala sem se svoji miselni predstavi kako David z nekaj lasi vec na glavi s ponijem dela "gire americane" :)
p.s. prodam ponija :)
Urška povej ceno - kupujem ponija!
;) tudi jaz sem imel ponija, preklopnega, s kontro ... ampak ni bil ljubljanski rog, ampak koprski tomos ;)
Objavite komentar