Preporod srednjega formata?

Pred dnevi je podjetje Franz & Heidecke (Rolleiflex) predstavilo novo serijo srednjeformatnih digitalnih fotoaparatov. Po množici maket je to res lepo presenečenje. Letošnje leto je sicer privekala na svet dolgo pričakovana Mamiya 645ZD, vsi ostali proizvajalci srednjeformatnih kamer (izvzemši Hasselblad) pa so zaspali.
Največje presenečenje pa je, da se novi fotoaparati prodajajo pod tremi blagovnimi znamkami (Leaf, Sinar in Rollei) in da so prirejeni za kvadraten format senzorejev! (Ki sicer še ne obstajajo, ampak so očitno v razvojni fazi). Obstoječi senzorji (digitalni zadki) segajo od 22 do 39 megapik resolucije. Obeta pa se tudi nova serija avtofokusnih objektivov.
Mogoče je še upanje za srednji format, če je tržišče za take proizvode, pa bo pokazal čas.
Cena take "mašince" naj bi se gibala okoli 10.000 evrčkov.

Suši in refošk

»Bolj kot si specifičen, bolj si univerzalen.«

- Diane Arbus

V zgornjem stavku bi lahko brez problema besedo »univerzalen« zamenjali za »globalen«, za besedo, ki jo v zadnjih letih še prevečkrat slišimo in ima ponavadi negativno konotacijo. Vendar je globalizacija prinesla tudi nekatere prijetne stranske učinke.

In prav to je prva beseda, ki mi je padla na misel, ko me je po uradnem delu predstavitve knjige Poom povabila k zakuski in mi ponudila sveže pripravljen suši, na mizi pa je bila izbira pijače dvojna: refošk ali malvazija (hja, na Primorskem nismo najbolj izvirni, kar se vin tiče).
Željko je sicer pisec z veliko domišljije, vendar na javnih nastopih nikakor ne zablesti, njegovo naravno okolje so majhne skupinice ljudi (še bolje, če so znanci) ob kozarčku vina ...
Irena Urbič, ki je vodila večer, se z avtorjem nekako ni strinjala, o pojmovanju ljubezni (knjiga je napisana iz tipično moškega vidika), ampak to je stvar večne debate ...

željko jugovič in irena urbič na predstavitvi knjige

Naj razložim, da je Balada za Selmo precej »žgečkljivo« branje, v katerem je mogoče začutiti drobce Millerja, Bukowskega in Zupana (avtorji, ki so nedvomno vplivali na avtorjev slog) in je kot nalašč za popestritev poletnega poležavanja na plaži. Ob branju še »beta verzije« pred zadnjimi popravki za tisk, (bil sem eden izmed »posvečenih«) me je najbolj presenetilo število sinonimov za moški in ženski spolni organ. Sploh ne vem, kje je izbrskal toliko sopomenk. Dogajanje v romanu je postavljeno v čas neposredno po izbruhu vojne v bivši Jugoslaviji, zemljepisno pa se dogaja na slovenski obali. Čas dogajanja je odlično izbran in ves razvrat in seks, ki se odvija med glavnima junakoma, je kot neposredna posledica eksplozije balkanskega talilnega lonca, kot goba po jedrski eksploziji, in spet ni naključje, da se v tako afero zapleteta Slovenec z jugoslovanskimi koreninami in muslimanka. Glavna junaka sta Aleks, zavarovalni agent s hobijem fotografije, in Selma, begunka, ki je pred vojnimi tegobami prebežala v Slovenijo.

Če roman pogledamo površinsko, se vse odvija okoli seksa z nekaj tragičnimi »mašili« (oddaja otroka v rejo, posilstvo …). Vendar se nam ob natančnem branju razkrije večplastnost zgodbe. Mašila postanejo pot do bistva zgodbe, za »pravo mašilo« oziroma poskus bega iz realnosti pa se izkažejo vse seksualne vragolije. Podobno kot reklame na TV, kjer se zabriše meja med programom in reklamami tako, da se nam na momente dozdeva, da gledamo reklame, ki jih prekinja program – vsebina je v današnjem globalnem svetu pravi tujek. Tako nesposobnost obeh junakov, da bi se soočila z resničnostjo, in morda tudi strah pred ljubeznijo ali strah pred nepopolnostjo ne dovolijo, da bi Selma in Aleks videla »program«, ampak se utapljata v reklamah. Na koncu pa se zgodi neizogibna »odjavna špica« …

Vsak izmed nas ima idealizirane podobe, za katere vsi vemo, da so v resničnosti nemogoče, vendar se jih oklepamo in jim verjamemo (podobno kot reklamam) – realnost se pa izkaže za drugačno, za nepopolno. In ravno tega se bojita Aleks in Selma; on je spoznal fatalko svojega življenja, ki pa se jo boji zares spoznati, ji razkriti »program«, in njene izkušnje ga tako »zmotijo«, da zakoplje čustva globoko vase in se skrije za krinko razvratnega seksa.
Avtor tako z opisovanjem nečesa, kar je najbolj specifično (človeška narava), opisuje cel svet in morda celo trenutno stanje vsesplošne apatije zahodnega sveta. Skratka, čeprav je roman postavljen v zelo omejeno okolje, bi se konec koncev lahko dogajal kjerkoli, v svoji specifiki je globalno razumljiv.

Knjigo priporočam vsem (še posebej moškim), ki mislijo, da vedo, kaj je ljubezen.

Za zakusko na predstavitvi je poskrbela avtorjeva žena, Tajka Potchanarat (za prijatelje Poom). Tako sem prvič v življenju jedel suši in z refoškom nazdravil na univerzalnost človeške narave.
Taki trenutki v življenju mi dajo misliti, da morda globalizacija le ni tako slab pojav.
Bravo Željko!

In za konec še mala, fotografsko začinjena pokušina iz romana:

Nisem ji ukazal, kako naj se postavi. Njen pogled je bil tako mil in vabeč, drža zapeljiva, da sem naredil le en posnetek in v hlačah me je začelo preveč dražiti in v možganih prehitro oddaljevati od fotografije, pustil sem aparat, magnetizem strasti me je odvlekel k njej. Sklonil sem se in jo poljubil na vroča, strastna usta. Predala se je z enako strastjo, ni spraševala neumnosti, ki sem jih bil deležen pri marsikaterem modelu: Ne boš več fotografiral? Ali pa Ne bi raje počel tistega, za kar si plačan …

Miki v tovarni (zobnih ščetk)

David me je povabil, naj s kakim prispevkom sodelujem na njegovem blogu. Ojej … Rdeča nit strani, ki naj bi jo zaznamovali tudi moji spleti črk, je fotografija.

Skrivajoč neodločnost in boječnost pred spreminjanjem svojega voajerizma na informacijski avtocesti v ekshibicionizem je bil seveda na vrsti glasen pomislek: »Pa jaz nimam kaj napisati o fotografiji …« In on mi predlaga, naj napišem, kako v mojem delu ni mogoče prestaviti tovarne, ki jo odpirajo, in je treba dogodek zabeležiti na način, da slika govori sama zase.

Prav to sem mu navrgla oni dan, ko sem ga videla pri delu. Naj v oklepaj dodam, da še nikoli prej nisem opazovala »studijskega« fotografa pri delu. Presenetilo me je namreč, kako je najprej pospravil sceno. Kos salonitke naj leži v spodnjem levem delu kadra, da ustvarja diagonalo, nasprotno razpokani cevi, ki seka zgornji del fotografije … Še celo pomečkana cigaretna škatlica je bila za sicer zanemarjeno okolje opuščene tovarne preveč. Ker se je zelena omara, s pravim barvnim skladjem z okolico, primerno velikim okvirjem, ki je ostal od vrat, dobro lego in inspiracijo, ki jo je ponujala, odpirala v napačno smer, ni slišala škljoca …

Perfekcionizem. Brezkompromisnost. Neodstopanje od zamisli. Popolnost. Pa čeprav za ceno prazne kartice.

To je zame nekaj novega.

Pri svojem delu (kak absurd: o fotografiji imam približno toliko pojma kot množica turistov o jumbo jetu – z njim se vozijo, kaj drži letalo v zraku, pa se jim ne sanja – kljub temu pa se vsak teden podpišem pod najmanj nekaj fotografij) se namreč soočam z drugačnimi težavami. Če tovarna (iz zgoraj omenjene iztočnice) gleda proti vzhodu, krajši kazalec na uri pa se med rezanjem traku ob otvoritvi premika na levo polovico, je treba narediti kompromis. Silhuete bi bile primerne za razstave 20 let kasneje, mogoče bi bile celo lepo poslovno darilo in spomin na otvoritev … Fleš je kos minorni razdalji … Če se pomaknem k strani, ne bo videti, koliko ljudi je dogodek privabil, čas socrealističnih slik treh kravatarjev s škarjami in koščki traku v rokah pa je tudi minil …

In se začne. Namesto cele tovarne in njene vpetosti v okolico, bo nekaj povedal že logotip nad vhodom, ki ga je še mogoče ujeti poleg skupine ljudi, ki se zadržuje na ugodni strani … Mogoče pa lahko fotografijo dogodka nadomesti fotografija same tovarne, poleg tega pa ji pridam še portreta dveh protagonistov … Nenazadnje pa bi lahko posnela proizvodnjo … Tako bo še najbolje, si rečem. Pokukati za stene je gotovo še bolj vznemirljivo, kot od daleč opazovati dogodek, na katerega so vsi vabljeni.

Dogodek je pri koncu, kompromise sicer zabeležim, ko mi odprejo vrata, pri katerih čitalec beleži prihode na delo in odhode z njega, pa si mislim to-bo-to. Napaka …

»Change the battery pack.« Rezerve ni, ker se nekomu od množice, ki uporablja isto opremo, ni zljubilo stegniti po kabel in ga priključiti k polnjenju.

Na pomoč pokličem Mikija. Ni me še razočaral in tudi tokrat me ni pustil na cedilu. Skupaj narediva nekaj, s čimer sem še kar zadovoljna. A hotela bi še več. Zato se oziram za drugimi. Že nekaj časa razmišljam, da ne more biti edini. Canonov power shot A80 (alias Miki) me ne zadovolji več. Še enkrat sklenem, da bo naslednja plača zagotova romala na račun enega od proizvajalcev škatlic, označenih s številkami, več ali manj ničlami za njimi, pa d-ji in x-i …

Poleg tega, da je s predmeti z več lastniki tako, kot da lastnika sploh ne bi imeli, me, ko primem v roke »službeni" fotoaparat, ki so ga isti dan božali že najmanj trije pari rok, preveva podoben občutek, kot bi si z nekom delila zobno ščetko. Z naslednjim prilivom na račun pa res … Hočem lastnega. Tako namreč jemljem to, osebno.

Mikijeva konkurenca je že ogledana, a še ne dokončno izbrana. Ime zanjo pa prepuščam intuiciji.

Selma

Moj prijatelj in novopečeni pisatelj je končno izdal erotični roman, ki je nastajal skoraj 3 leta. Uradna izdaja se je zgodila 01.06.2007.

Vljudno vabljeni v ponedeljek 18.06.2007 ob 20h v Caffe Ziraldo v Kopru na javno predstavitev knjige in pogovor z avtorjem Željkom Jugovićem.

željko jugović - balada za selmo

Spacalov kavč

Večino stvari v življenju se nam zgodi brez razloga. Če uporabim star taoistični rek oz. vodilo: "Narava ni pravična, ampak je do vseh enaka." In v življenju je v bistvu res tako, nič nima razloga in vse se zgodi naključno; enkrat enemu, drugič drugemu. Človek je potem tisti, ki tem dogodkom pripiše nekaj več, jim doda vrednost - dodano vrednost naključij.
No, da ne bom preveč filozofiral, preidimo na praktičen primer. Pred dnevi sem bil po zaslugi moje drage na predstavitvi turističnega vodnika v Škrbini na Krasu. Dogodek sam po sebi ni bil nič posebnega in če ne bi šel tja s Heleno, me prav gotovo ne bi videl. Ambient, v katerem je bila prireditev pa je naravnost fantastičen. Spacalova domačija, ki je drugače zaprta za javnost, je odprla svoja vrata in vsak si je lahko ogledal skoraj vse prostore vključno z ateljejem umetnika.
Tu stopi v igro naključje.
Pri nas doma se že 20 let pogajamo, ali naj se znebimo kavča, ki krasi jedilnico (tipično socialistično pohištvo). In ne vem, po čigavi zaslugi se nikakor ne moremo ločiti od njega. No, na moje veliko začudenje, sem identičen kavč srečal ravno v ateljeju g. Spacala. Stal je tam zraven ene njegovih grafik ... Še eno naključje?


Lani sem se nekako začel zanimati za fotografske grafike - celo serijo fotografij pripravljam, ki se bliža koncu.
Na tej otvoritvi sem spoznal Spacala oz. njegova dela in stil (vem, ignorantsko, ampak ga nisem nikoli pobliže oz. podrobneje proučil) - slišal sem sicer že zanj vendar me ni nikoli "potegnil". Zdaj sem ga pa "začutil", bil je v toku dogajanja in uspel fantastično preplesti svoja dela z Istro in Krasom - tipično, inovativno in nezgrešljivo - delo genija.
Kot nalašč je letos 100. obletnica njegovega rojstva. V Obalnih galerijah se ravnokar odvija retrospektiva njegovih del - vsekakor vredno ogleda.
Sedaj razmišljam o seriji fotografij (grafičnih), ki bi jih inspirirala njegova dela ... kot nekakšno posvetilo - bomo videli.

Rad imam naključja!

Tehnične motnje

Vsem bralcem bloga se opravičujem, za "mrk", ki se dogaja, vendar sem v preteklih štirinajstih dneh doživel nekakšne tehnične motnje mojega biološkega sistema.

Ker v besedah nisem tako dober si bom izposodil tekst enega komada od enega mojih priljubljanih glasbenikov (fotografija pa je namig na "motnjo" :))

samo sprožilec (2007)

"How did I ever come this far without U, baby? What was I thinkin', what was I tryin' 2 be? Never did U ever give me reason 2 doubt U, baby U are my destiny and this I truly see I can see we're like 2 petals from the same flower, baby We're like 2 branches from the same tree Whenever I look in your eyes, I can see a paradise U're my saviour, U're all I ever need (Saviour) I used 2 say, no one lover could have me, no one lover That was before my eyes had seen the light 2 make love with another, uh uh, I couldn't do it, no way (Couldn't do it) U're my saviour (saviour), U're the only one that does it right Can't U see we're like 2 petals from the same flower, baby? We're like 2 branches from the same tree Whenever I look in your eyes, I can see a paradise U're my saviour, U're all I ever need "
Prince - Saviour

Alternativa

Dandanes živimo v izjemno zanimivih časih za fotografijo. Še nikoli nam ni bila tehnika v tako veliko pomoč in še nikoli ni bilo tako enostavno narediti tehnično dobre fotografije.

Izbira je vedno dobrodošla.

Fotografi smo čudna bitja - ure in ure se lahko pogovarjamo o ekspoziciji, kompoziciji in megapikslih, vendar velikokrat pogorimo pri prezentaciji.
Prepričan sem, da je prezentacija fotografije sestavni del kreativnega procesa. Že v štartu pri zasnovi in kasneje pri fotografiranju si moremo zamisliti, kako bomo fotografije predstavili, ali bo to klasična razstava, projekcija fotografij, knjiga ali predstavitev na internetu.

Dandanes imamo tudi na tem področju neslutene možnosti,... t.i. "slideshowi", celo sami svojo knjigo si lahko naredimo.

Osebno se zadnje čase precej ukvarjam s "slideshowi" in še nisem našel pripomočka, ki bi bil zadovoljiv. Predvsem je problem kompatibilnost z vsemi uporabniki,... ampak to je že druga zgodba.

Marca letos sem bil v Benetkah s prijateljico Mirto, ki jo zelo cenim kot fotografinjo. Prilepljena projekcija je nastala kot nekakšen dvodnevni "jam session". Na poti tja in na licu mesta nisva spregovorila besedice o fotografiji, enostavno sva fotografirala - niti dogovorila se nisva kaj bova delala - v pričujoči projekciji je zbran material 50/50 enako število fotografije za oba avtorja,....



Mislim, da to še ni končna verzija,... bomo videli.
Zanima pa me vaše mnenje o končnem izdelku.
Filmček je bil narejen s pomočjo iPhoto (Mac only - sorry).

Not so Bad Karma

Nekatere stvari se ti v življenju enostavno zgodijo, brez da bi se trudil, brez da bi kaj iskal in predvsem popolnoma naključno.

Pred štirimi leti sem obiskal poskus oživitve Kopra v obliki bolšjega sejma (poskus se je izjalovil kot skoraj vsak poskus oživitve Kopra in to je bilo v obdobju ko sem ravnokar kupil novi G3 in če bi mi kdo rekel, da bodo čez 3 leta palme v Kopru bi se mu na glas zasmejal v obraz in klical urgenco) in tam srečal znanca, ki je na svoji stojnici prodajal raznorazne nepotrebne zadevščine.

Med drugim sem videl tudi dva fotoaparata, eden od njiju mi je padel takoj v oči, srednjeformatna trotl kamera eksotičnega proizvajalca Certo iz okoli leta 1962 (niti Beatli niso še zažigali takrat!).

Certo-Phot, Sivi Pinot in Norah Jones

Po dolgotrajnem in mukotrpnem pogajanju sva se zmenila za ceno enega velikega piva (znamke ne bom povedal zaradi reklame ima pa zeleno etiketo :)).

V soboto sem ob priliki pospravljanja (sem pa tja je to koristno opravilo, čeprav se ga običajno izogibam) zopet naletel na ta fotoaparat. In sem si rekel, da bom z njim nekaj naredil!

Podobno kot Matjaž imam dovolj RAW formatov, histogramov, barvnih prostorov, kalibriranja monitorjev ipd.
Tudi v glavi se mi je že utrnila misel oz. ideja za serijo fotografij narejenimi s trotlco na ČB srednjeformatni film, samo še en pameten nadomestek za Rodinal morem najdet :) (če ne veste kaj je Rodinal berete napačen blog).

Najbolj zanimivo je, da ta zadevica premore dve zaslonki f8 in f11 in dva časa, (eden je verjetno med 1/60s in 1/100s drugi pa je "B"). Leča je seveda RES leča se pravi ena sama - meniskus - pravo leglo vseh mogočih aberacij :).

In kaj ostane fotografu, če mu "mašinca" ne omogoča nobene tehnične svobode?

Ena sama stvar: kreativnost!

Less Is More, je tako?

Kuzlin zvarek

Redkokdaj se rodi avtor kateri spremeni "status quo" - v katerikoli umetnosti. Eden takih o katerem sem že pisal tukaj je Miles Davis.

Po albumu "Kind of Blue" se je ves svet jazza obrnil in prisluhnil, od takrat naprej je postal ljubljenček kritikov. Vsi naslednji albumi (Sketches of Spain v sodelovanju z Gilom Evansom in big bandom - ena največjih mojstrovin v jazzu, Seven steps to Heaven, E.S.P.) so bili toplo sprejeti s strani kritike.
Sedaj je Miles sestavljal njegov drugi veliki kvintet - imel je srečo in posluh, na bobnih se mu je pridružil še ne 18 letni Tony Williams, na saksofonu Wayne Shorter, na basu Ron Carter in za klaviature je sedel, takrat še nezanni Herbie Hancock.

Vsi prej našteti albumi zasedajo posebno mesto v zgodovini jazza, a nekaj zanimivega se je začelo dogajati okoli leta 1965. Ron Carter je igral na električni bas in Herbie Hancock na električni piano - nekaj novega je bilo v ozračju.

Na albumu Miles Smiles iz leta 1966 so verjetno dosegli višek uigranosti - zreli so bili za revolucijo. Sledila sta še albuma Sorcerer in Nefertiti. Milesov nemirni duh pa ga je gnal naprej odkrivat nove teritorije. Velike spremembe so se začele z albumom "Filles de Kilimanjaro", kjer se uvajata Dave Holland na basu in Chick Corea na še enem električnem klavirju. Na albumu Miles in the Sky debutira še električna kitara georgea Bensona,... kritiki in publika sta bila sedaj že malo zmedena - kam pelje vse to?

miles in the sky - začetek fuzije?

Odgovor je zelo preprost: Jazz Fusion oz. Electric jazz oz. Jazz Rock!

Leta 1969 je nastal "In a Silent Way" samo John Maclaughln z njegovo prefinjeno električno kitaro je manjkal k temu energijskemu koktejlu - zvok je bil poln a nekako ustaljen odločen, ritmičen in "drugačen". Jazz še ni videl take zasedbe: trobenta (Miles), soprano saksofon (Wayne Shorter), 2 električna klavirja (Corea in Hancock), organ (Joe Zawinul), električna kitara (John MacLaughlin), bas (Dave holland) in bobni (Tony Williams) - iz te zasedbe so se rodile kasneje največje zasedbe jazz rocka kot so Weather Report, The Mahavishnu Orchestra, Headhunters in Return to Forever).

in a silent way - nedvomni začetek fuzije

Kritiki in publika so mislili, da se Miles heca z njimi ali, da je zaužil malo preveč prepovedanih substanc in da je to nekakšen neuspeli poskus,... a prihajalo je še večje presenečenje,.... BITCHES BREW - 1969 (izdan 1970), uporaba večih bobnarjev, echo efekt na trobenti in popolnoma nov pristop h komponiranju, z uporabo studijske tehnologije in miksanja.
Glasbeni svet ne bo več nikoli enak, vsi so se ustavili, lahko so se strinjali, lahko so ga sovražili, lahko so ga ljubili, ampak morali so poslušati. Muzika je bila tako nova in drugačna da enostavno nisi mogel mimo nje. Naslovna kompozicija traja 27 minut in kakšnih 27 minut! Jazz kritiki so tarnali, da to ni jazz, rock kritikom pa se ni sanjalo, kako bi analizirali to glasbo, Miles pa je pravil: "Jaz delam glasbo, to je vse."

bitches brew - svet glasbe ne bo več nikoli kar je bil

In tako je delal celo življenje, delal glasbo in experimentiral in spreminjal način dela,... pomembno je bilo samo eno: glasba.

Miles je bil eden resničnih genijev v glasbi, razgledan, šolan in predvsem brez predsodkov oz. navad. Dobro je vedel, da so navade zaviralo razvoja - tudi umetniškega.
Brez sramu ga lahko uvrščamo ob bok Mozarta, Beethovna, Vivaldija, Schoenberga, Gillespieja, Hendrixa in Zorna - ljudje, ki so spreminjali status quo in so si upali biti drugačni.

Brez sončnih zahodov prosim! PRESS!

Agfa Isola I - prve fotke

Pred časom sem pisal o "odkritju" aparata, ki ga je uporabljal še moj nono. To je Agfa Isola I. Je formata 6x6 (cm), torej uporablja film srednjega formata. Ker nima praktično nobenih nastavitev je fotografiranje s tem skoraj (?) petdeset let starim fotoaparatom pravo doživetje. Res prava osvežitev v primerjavi z modernimi hiperproduktivnimi in perfekcionističnimi digitalnimi fotoaparati. Pred časom sem si nabavil filme (čb seveda), in z metodo učenja na napakah, začel uporabljati fotoaparat in se naučil razvijati filme.V prihodnje se mislim naučiti tudi osvetljevanja in razvijanja fotk v temnici, a za začetek sem dal film skenirati lokalnemu fotolaboratoriju. Tukaj so prvi rezultati:

caserma

Prišel sem do zanimivih rezultatov. Najprej sem ugotovil, da je bilo nekaj narobe s filmom. Ali narobe razvit, ali sem ga premalo fiksiral, tako, da je prišlo na nekaterih fotografijah do delne solarizacije, pa se je moral fant, ki je skeniral, potruditi (sic!), da je povlekel maksimum iz filma.

soline

Kot drugo, sem ugotovil, da je iskalo na fotoaparatu divje netočno. Kaže preveč (!), tako, da natančno kadriranje ni možno, pa še več "odreže" zgoraj, tako, da sem dobil zelo "zanimive" portrete :((.

kavedini

Nadalje. Ker je fotoaparat prava trotlca svojega časa, nima praktično nič nastavitev; en sam čas (1/30) in dve zaslonki - za sonček (f16) in oblačno (f11), tako, da so bile fotke presvetljene in zato brez detajlov na določenih mestih (solarizacija ?).

karel

Predvsem pa sem bil razočaran nad resolucijo. Pričakoval sem več ostrine, še posebej, ker je to le srednjeformatna kamera. A to je to, kar ena sama, t.i. meniskus leča zmore.

Torej sem razočaran nad mojim izletom v klasične, čb vode?? Nikakor ne ! Bolj kot gledam fotke, ki sem jih dobil, bolj sem navdušen nad rezultati. Kljub napakam in predvsem zaradi njih. Tako kot je marsikateri uveljavljen fotograf odkrival čare fotografiranja z aparati kot je Holga in kar je podobnih, tako tudi jaz odkrivam čare fotografije s to Agfo.Več kot je naključij pri fotografiranju (in napak), bolj zanimivi so rezultati. Ker skoraj ni nastavitev, ki bi motile fotografa pri fotografiranju in ni avtomatike, ki bi ti pokvarila veselje, ti ostane samo še kreativnost. Kar je dobrodošla sprememba in osvežitev v teh časih digitalne perfekcije, pravilne osvetlitve, mega resolucije, brezšumnosti, hiperproduktivnosti, ad hoc rezultatov.. in kar je še ostalih perfekcij. Popolnost je dolgočasna in nekreativna. Zato: Živele napake !!!

pot v..., (vse fotografije) matjaž lužnik (2007)

Lux

Loretta Lux, (Dresden 1969) je ena vidnejših živečih evropskih fotografov. Ena redkih, ki je (v dosedanjih delih) vezana izključno na en motiv: otroci oz. otroštvo.

girl with crossed arms (2001) - ilfochrome

Zadnjič sem na otvoritvi razstave gledal Curtisov portret indijanskega dečka (iz leta cca. 1905) in sem rekel prijateljici: "Ja, otroci vedno delujejo."
Ker so simpatični, srčkani, nežni, nedolžni,... Vseh teh lastnosti zaman iščemo v fotografijah Lorette Lux, njeni otroci so urejeni na tako grozen način, nasmeški, poze in postavitev namigujejo na nekaj onkraj - le kaj nam prikrivajo le kaj imajo za bregom? Kje je skrita frača, ki je poškodovala sosedovo okno, ali kam so pokopali ubito mačko,...

girl with marbles (2005) - ilfochrome 50x50 cm

Loretta Lux fotografira v glavnem otroke znancev, jih obleče v oblekice iz svojega otroštva, ali pa tiste ki jih najde na kakšnem bolšjem sejmu, Vse je stilizirano tako, da izgleda precej anahronistično, brezčasno - kot iz pravljice,... vendar ima ta pravljica res srečen konec?

Otroke kasneje montira s pomočjo računalniške obdelave v "najdene pokrajine" ki jih fotografira na svojih potovanjih, nekatere pa so celo skonstruirana studijska ozadja, katere sama naslika. Fotografije so nato še dodatno obdelane, kar se tiče izrazov in barvne korekcije, kaj točno vse počne ve samo ona in noče povedat :)

the rose garden (2001) ilfochrome

Na leto nastane pet do sedem fotografij, kar dokazuje, da je proces nastajanja dolg in tehnično zahteven.
Loretta sama pravi, da verjetno ne bi mogla ustvariti takih fotografij, če ne bi bila pred tem slikarka, kot pravi:"Skrbno sestavim moje fotografije, organiziram oblike in barve kot to počne slikar ko slika na platno."

the waiting girl (2005) - ilfochrome 50x65 cm

Vsekakor ena vidnejših avtoric v današnji poplavi "lepih" fotografij.