Posneto ob reki Dragonji zadnji vikend v oktobru...
no man's land - matjaž lužnik, 2007
sreda, 7. november 2007
ponedeljek, 5. november 2007
Medlo čakanje
Že od otroštva mi je šlo čakanje grozno na živce. Čakanje rojstnega dneva, nestrpno gledanje zavitih daril, ki jih je prinesel dedek Mraz in jih prav izzivalno položil pod jelko celih štirinajst dni pred novim letom.
Tako mi je bila relativnost časa že v otroštvu popolnoma jasna, čeprav nisem še nikoli slišal za Alberta Einsteina.
Podobni občutki, pomešanimi z občutki krivde, so me prevevali letos zadnjih šest mesecev.
Lani sem našuntal Foto klub Portorož, da kupi rabljeno velikoformatno kamero s pripadajočim stojalom, dozo za razvijanje in filmi (format 4x5 inčev). Kamera ima med drugim tudi zgodovinsko vrednost, saj je bila last - na žalost pokojnega - Luciana Kleve.
luciano kleva - iz serije pozabljena istra
luciano kleva - iz serije pozabljena istraKasneje sem kamero odnesel k fotografu z veliko izkušnjami z velikoformatnimi kamerami Ljubu Radovacu, ki naj bi imel kratek tečaj uporabe le-te v praksi.
In nekega poznega marčevskega popoldneva med skupnim testiranjem fotoaparata je tistemu nerodnemu dečku, ki so se mu cedile sline ob pogledu na darila pod jelko, iz rok padla kaseta. Kaseta je kovinska, vsebuje pa medlico, stekleni del, ki je vitalnega pomena za ostrenje in kadriranje. Medlica se je razletela. Sprva mi je bilo žal, potem sem si rekel: "No ja, kdor razbije ta plača! Spet bom ob kakih 100 eur za kos stekla."
Kasneje se je izkazalo, da podvig ni tako enostaven. V Sloveniji je ni bilo mogoče dobiti. Nikjer. Hja, bo treba skočiti v bližnjo mesto čez mejo, ki je ni več, v Trst. A glej ga zlomka, tudi tam nič! "Kdo to še rabi?" me je z nazmeškom vprašala stara znanka in solastnica ene najstarejših fotografskih trgovin v Trstu, Alida.
Ok, bo pač treba poseči po poznanstvih ... Pokličem Radovana, mu razložim situacijo in na drugi strani slušalke po 20 sekundni tišini zaslišim "Huh! Vedel sem za eno trgovino blizu Benetk, ampak je menda zaprla ... En kolega pa je pred kakim letom na Danskem (!) kupil kaseto za velikoformatno kamero - bom povprašal."
Čez kak teden mi sporoči ime trgovine in jaz grem na lov, najdem celo intenretno stran. Eureka! A glej ga zlomka, odpre se mi internetna stran s kupom oglasov za najnovejše "trotelzihre". Brskam, brskam, a nikjer sekcije o velikoformatnih kamerah ...
Skoraj sem že obupal, ko sem nekaga dne tarnal kolegu snemalcu na lokalno/državni TV, ki mi je rekel: "Hja, jaz sem imel iste probleme in sem naročil pri enem ameriškem obrtniku iz Kalispella v Montani!"
"Ha!" si rečem. "Naposled se mi je nasmehnila sreča!"
Pogooglam "Satin Snow Glass" in se mi odpre obrtnikova internetna stran. Pišem, naročim, plačam! Kaj bolj enostavnega v tej globalni dobi!? :)
In potem ... Nič!
Mine en mesec ... Nič!
Preverim bančni izpisek. Štima. Točno za 31,85 USD plitvejši je.
V juniju pišem mail ... Nič!
Nato je sledilo nekoliko "burno" obdobje, tako profesionalno kot osebno, dokler me nekega dne v foto klubu Matjaž ne vpraša: "David, kako je kaj z velikoformatno kamero?" In meni mrak na oči ...
Pišem mail. Tokrat se obrtnik odzove, se mi opravičuje in napiše, da mu je umrla sestra ter da komaj izpolnjuje aprilska naročila.
Zatrdil mi je, da bo poslal moji dve medlici. Bil je september.
Oktober ... Nič!
Danes pridem domov in v poštnem nabiralniku vidim listič, na katerem piše: "Navadno pismo - TUJINA"
Praskam se po glavi in se sprašujem, kdo za vraga iz tujine mi kaj pošilja ... Ko mi poštna uslužbenka s prijaznim nasmeškom poda majhen paket pod roke, se mi v trenutku zasveti. "Yesss!"
Pridem domov, odpakiram in v paketu zagledam skrbno zaviti medlici ...
Zdaj lahko ponovno začnemo, zgodovinska sekcija pa dobiva prvo orodje ...
In zgodba iz otroštva se mi ponovno zavrti in iztreče v enak rezultat: "(Običajno) se izplača čakati."
david vatovec - konec čakanja - 05.11.2007
david vatovec - konec čakanja - 05.11.2007sreda, 31. oktober 2007
Trick or treats!?
helena race - pumpkin - 31. 10. 2007 (styling by david vatovec, carving by helena race)
Halloween - noun - The night of October 31, the eve of All Saint's Day, commonly celebrated by children who dress in costume and solicit candy or other treats door-to-door.
Nekoč nekje. Danes (na žalost) povsod ...
Nekoč nekje. Danes (na žalost) povsod ...
torek, 30. oktober 2007
ponedeljek, 29. oktober 2007
četrtek, 25. oktober 2007
Fotografska razstava: Toskana - Marmorni pogled
Septembra 2006 se je skupina fotografov Foto Kluba Portorož podala na fotografsko delavnico v severnozahodni del italijanske pokrajine Toskane. A njihova pot ni bila v iskanju toskanskih klasičnih in že velikokrat obdelanih motivov pokrajine in podeželja, pač pa so se osredotočili na marmor. Zato je bil tudi cilj na dlani. Carrara. In carrarski marmor. Tisti, ki so ga uporabljali veliki mojstri, Michelangelo, Bernini ... Nastalih 35 fotografij štirinajstih avtorjev kljub raznolikosti povezuje skupna marmorna nit - od čistih abstrakcij preko dokumentov uporabnosti do prikaza današnjih mojstrov na delu.
Uživajte v Marmornem pogledu.
sreda, 24. oktober 2007
Dobri pastir ...
helena race - dobri pastir - 24. 10. 2007P. S.: Vsaka podobnost z resničnostjo je zgolj naključna.
P. P. S.: Fotografija ne skriva nobene politične konotacije.
torek, 23. oktober 2007
PC
Od nekdaj so mi bili računalniki fascinantna stvar. Že od osnovne šole, ko so nekateri moji sošolci dobili prve ZX Spectrume. Žal ekonomska situacija pri nas doma ni dovolila, da bi si lahko privoščili drago in takrat še ne tako uporabno igračo. Tako sem prišel do prvega PC-ja šele pri dobrih 23 letih. Bil je 100 (!) megaherčni 486 s 16 MB rama in 850 MB diskom ter naloženimi najnovejšimi W 95. Internet je bil še domena znanstvene fantastike.
Prvi prav moj PC sem si kupil pred dobrimi štirimi leti. Bil je prava raketa proti zgoraj opisanemu. Prav v tem času se je razvoj programske opreme malo upočasnil, tako, da le ta ni zahtevala nove strojne opreme ravno vsake tri mesece. Tako je moj računalnik zdržal dobra štiri leta, brez, da bi lastnik imel kakršen koli manjvrednostni kompleks. Na srečo sem igre še pravi čas opustil.
Začel pa sem se ukvarjati z fotografijo. In kot vsak fotograf, ki da kaj nase, sem fotografije urejal v PS-u. Je zelo zahteven program za strojno opremo, a na srečo sem večinoma obdeloval eno fotko naenkrat, pa je računalnik zmogel (z malo mojega potrpljenja) tudi zahtevnejše obdelave.
Lani, pa je luč sveta ugledal nov program, ki je bil namenjen prav fotografom. Narejen je za urejanje, arhiviranje in korekcijo fotografij. Zelo zmogljivo orodje, ki je urejanje raw formata končno poenostavilo in izenačilo z jpg-jem. In začel sem fotografirati v izkjučno raw formatu. To je imelo nekaj zanimivih posledic. Prvič je postala CF kartica na fotoaparatu kar naenkrat pol manjša, prostor na disku računalnika mi je rapidno izginjal, in ne nazadnje, računanik je kar naenkrat imel probleme s tem programom. Začel sem izgubljati potrpljenje, kajti poskusil sem urejati vse zajete fotografije naenkrat. Pa ni šlo. Računalnik se mi je spuntal in dozorelo je spoznanje, da je prišel čas za zamenjavo. Od takrat je minilo slabo leto. In prišel je dan, ko sem se poslovil od mojega prvega osebnega računalnika.
Ne glede na to, da je bil po računalniških standardih s svojimi štirimi leti in šestimi meseci, že za staro šaro, da je bil poln prahu, ki se je nabiral vsa ta leta delovanja, da ga nisem smel ugašati, kajti zaradi slabega napajalnika je bil ponoven zagon (skoraj) misija nemogoče, da je brez stranic izgledal kot oskubljena kokoš, kajti odstranil sem jih zaradi boljšega hlajenja, da sem kot lastnik PC-ja izgubljal bitke z raznimi ad/spy/trojan programi, da mi je kradel noči zaradi preglasnih ležajev na diskih in ventilatorjih... Tako mi je počasi zlezel pod kožo, da tudi, ko sem novega postavil zraven, se nisem in nisem mogel posloviti od njega. Preveč dobrih fotografij in fotografskega znanja mi je posredoval z interneta, ogromno fotografij sem s kartic naložil na njega, dosti cd-jev in dvd-jev s fotografijami sem posnel z njim, veliko fotografij sem obdelal in poslal po internetu v foto laboratorij, da mi jih razvijejo... Tako, da čeprav je samo PC, se nisem mogel, kar na lahko ločiti od njega...
matjaž lužnik, 2007
A sedaj je popravljen in urejen. In je v zasluženi penziji pri moji mami (ki je tudi v penziji). Nič več mu ne bo potrebno naenkrat obdelat dva gb fotografij v raw formatu, nič več računati lens blur na petnajstem layerju povečane fotke, nič več hkratnega downloadanja več gb nanizank na priljubljenem p2p programu.... Sedaj samo še ogledovanje receptov na Kulinarični Sloveniji, odpiranje verižnih pisem na spletnem naslovu elektronske pošte in ogledovanje slik vnučka, ki jih je prejšnji lastnik obdelal na svoji novi pridobitvi...
Težko je slovo od PC-ja še posebej če ga zamenja pc...
Prvi prav moj PC sem si kupil pred dobrimi štirimi leti. Bil je prava raketa proti zgoraj opisanemu. Prav v tem času se je razvoj programske opreme malo upočasnil, tako, da le ta ni zahtevala nove strojne opreme ravno vsake tri mesece. Tako je moj računalnik zdržal dobra štiri leta, brez, da bi lastnik imel kakršen koli manjvrednostni kompleks. Na srečo sem igre še pravi čas opustil.
Začel pa sem se ukvarjati z fotografijo. In kot vsak fotograf, ki da kaj nase, sem fotografije urejal v PS-u. Je zelo zahteven program za strojno opremo, a na srečo sem večinoma obdeloval eno fotko naenkrat, pa je računalnik zmogel (z malo mojega potrpljenja) tudi zahtevnejše obdelave.
Lani, pa je luč sveta ugledal nov program, ki je bil namenjen prav fotografom. Narejen je za urejanje, arhiviranje in korekcijo fotografij. Zelo zmogljivo orodje, ki je urejanje raw formata končno poenostavilo in izenačilo z jpg-jem. In začel sem fotografirati v izkjučno raw formatu. To je imelo nekaj zanimivih posledic. Prvič je postala CF kartica na fotoaparatu kar naenkrat pol manjša, prostor na disku računalnika mi je rapidno izginjal, in ne nazadnje, računanik je kar naenkrat imel probleme s tem programom. Začel sem izgubljati potrpljenje, kajti poskusil sem urejati vse zajete fotografije naenkrat. Pa ni šlo. Računalnik se mi je spuntal in dozorelo je spoznanje, da je prišel čas za zamenjavo. Od takrat je minilo slabo leto. In prišel je dan, ko sem se poslovil od mojega prvega osebnega računalnika.
Ne glede na to, da je bil po računalniških standardih s svojimi štirimi leti in šestimi meseci, že za staro šaro, da je bil poln prahu, ki se je nabiral vsa ta leta delovanja, da ga nisem smel ugašati, kajti zaradi slabega napajalnika je bil ponoven zagon (skoraj) misija nemogoče, da je brez stranic izgledal kot oskubljena kokoš, kajti odstranil sem jih zaradi boljšega hlajenja, da sem kot lastnik PC-ja izgubljal bitke z raznimi ad/spy/trojan programi, da mi je kradel noči zaradi preglasnih ležajev na diskih in ventilatorjih... Tako mi je počasi zlezel pod kožo, da tudi, ko sem novega postavil zraven, se nisem in nisem mogel posloviti od njega. Preveč dobrih fotografij in fotografskega znanja mi je posredoval z interneta, ogromno fotografij sem s kartic naložil na njega, dosti cd-jev in dvd-jev s fotografijami sem posnel z njim, veliko fotografij sem obdelal in poslal po internetu v foto laboratorij, da mi jih razvijejo... Tako, da čeprav je samo PC, se nisem mogel, kar na lahko ločiti od njega...
matjaž lužnik, 2007A sedaj je popravljen in urejen. In je v zasluženi penziji pri moji mami (ki je tudi v penziji). Nič več mu ne bo potrebno naenkrat obdelat dva gb fotografij v raw formatu, nič več računati lens blur na petnajstem layerju povečane fotke, nič več hkratnega downloadanja več gb nanizank na priljubljenem p2p programu.... Sedaj samo še ogledovanje receptov na Kulinarični Sloveniji, odpiranje verižnih pisem na spletnem naslovu elektronske pošte in ogledovanje slik vnučka, ki jih je prejšnji lastnik obdelal na svoji novi pridobitvi...
Težko je slovo od PC-ja še posebej če ga zamenja pc...
ponedeljek, 22. oktober 2007
Časi se spreminjajo
Včasih sem se sprehajal po Kopru in opazoval oleandre, borovce in sem pa tja tudi kakšen lovor ...
Opazoval, ampak ne videl. Šele sedaj, ko so palme in beton, ki hoče imitirat istrski kamen, prevzeli glavno vlogo, jih vidim in občudujem - sedaj, ko jih ni več.
Šavrinki so zrasli umetni joški in je podobna ameriški porno zvezdnici (tako se ameriški turisti lahko počutijo kot doma), slaba kopija istrskega kažuna pa krasi vhod v vse večjo Luko Koper.
Šele sedaj razumem mojega očeta, ko je razlagal, da se je drsal na solinah v Kopru. Ni mi hotel povedati kaj posebnega ali izrednega, samo svoje spomine je delil z menoj.
Sedaj imam tudi jaz spomine za mojega sina, ki ga sicer še ni ...
Opazoval, ampak ne videl. Šele sedaj, ko so palme in beton, ki hoče imitirat istrski kamen, prevzeli glavno vlogo, jih vidim in občudujem - sedaj, ko jih ni več.
Šavrinki so zrasli umetni joški in je podobna ameriški porno zvezdnici (tako se ameriški turisti lahko počutijo kot doma), slaba kopija istrskega kažuna pa krasi vhod v vse večjo Luko Koper.
Šele sedaj razumem mojega očeta, ko je razlagal, da se je drsal na solinah v Kopru. Ni mi hotel povedati kaj posebnega ali izrednega, samo svoje spomine je delil z menoj.
Sedaj imam tudi jaz spomine za mojega sina, ki ga sicer še ni ...
david vatovec - ostanki kopra - 18.10.2007posneto z nokio 6310
petek, 19. oktober 2007
Pečat in natečaji
Nekatere stvari v življenju se ti enostavno vtisnejo v spomin (prva igračka, prvi poljub, prva ljubezen ...). To se zgodi trenutno in navidezno brez razloga - kot bi vtisnili s pečatom v možgansko skorjo.
Nekega septembrskega sončnega dne, sem se dobil z Radovanom Čokom za intervju, ki bo objavljen v almanahu ob letošnji deseti obletnici Foto Kluba Portorož. Ko sem prišel, je Radovan že čakal s prekrižanimi nogami, s čikom v desni roki in s skodelico kratke kave na mali okrogli mizi. Pogledal me je izpod razmršenih košatih obrvi in rekel: "Zdravo, kaj bo novega?"
Kot vedno sem odgovoril: "Mah, nič bistvenega."
Sledilo je približno 43 sekund molka in s tem se je končal najin "small talk" - ritual, ki se ponovi ob vsakem srečanju z njim ...
Intervju se je nato razvlekel kar na celo uro in povedal je marsikaj, česar še nisem vedel, najbolj pa sta se mi vtisnila v spomin dva stavka. Enega bom skrbno prišparal za kak sledeči blog, drugi se pa glasi: "Tako kot je čudovito prejeti nagrado, tako jo je nehvaležno podeliti." Govor je tekel o fotografskih natečajih in žiriranjih (sam je bil žirant pri dveh fotografskih natečajih, ki jih je organiziral Foto Klub Portorož).
Ne vem, zakaj se mi je ta stavek vtisnil v spomin, pa čeprav ga nisem dobro razumel ...
Nekoliko pozneje septembra dobim telefonski klic iz neznane številke.
Oglasim se: "Prosim?"
Na drugi strani prijeten moški glas: "Dober dan. Kličem iz fotografskega kluba ..."
Organizatorji fotografskega natečaja digitalne fotografije "Digifoto" na temi Narava in Prosta so me poklicali in vprašali, ali bi bil v žiriji. Sprva sem pomislil, kje za vraga so mene našli za žiriranje na natečaju s temo Narava, nato pa sem se počutil počaščenega in z veseljem sprejel.
Predvčerajšnjim sem žiriranje opravil in občutil sem ravno to, kar je Radovan povedal - tisti žig v možganski skorji se je razlezel v vse pore mojega telesa in sprožil nelagodje.
Toliko dobrih fotografij, med katerimi moram izbrati tri najboljše, oziroma le eno zmagovalno, eno samcato, ki je boljša od vseh ostalih ... Kakšno pravico imam jaz, da to določim?
Žiriranje je končano in za svojimi odločitvami tudi trdno stojim. Predstavljal pa sem si, koliko truda je posamezen fotograf vložil v izvedbo fotografije, ki sem jo jaz nato z enim klikom na tipko X izbrisal z obličja ekrana.
Ta izkušnja je še enkrat potrdila moje stališče, ki ostaja nespremenjeno: "Fotografija ni šport."
Vaš žirant David.
Nekega septembrskega sončnega dne, sem se dobil z Radovanom Čokom za intervju, ki bo objavljen v almanahu ob letošnji deseti obletnici Foto Kluba Portorož. Ko sem prišel, je Radovan že čakal s prekrižanimi nogami, s čikom v desni roki in s skodelico kratke kave na mali okrogli mizi. Pogledal me je izpod razmršenih košatih obrvi in rekel: "Zdravo, kaj bo novega?"
Kot vedno sem odgovoril: "Mah, nič bistvenega."
Sledilo je približno 43 sekund molka in s tem se je končal najin "small talk" - ritual, ki se ponovi ob vsakem srečanju z njim ...
Intervju se je nato razvlekel kar na celo uro in povedal je marsikaj, česar še nisem vedel, najbolj pa sta se mi vtisnila v spomin dva stavka. Enega bom skrbno prišparal za kak sledeči blog, drugi se pa glasi: "Tako kot je čudovito prejeti nagrado, tako jo je nehvaležno podeliti." Govor je tekel o fotografskih natečajih in žiriranjih (sam je bil žirant pri dveh fotografskih natečajih, ki jih je organiziral Foto Klub Portorož).
Ne vem, zakaj se mi je ta stavek vtisnil v spomin, pa čeprav ga nisem dobro razumel ...
Nekoliko pozneje septembra dobim telefonski klic iz neznane številke.
Oglasim se: "Prosim?"
Na drugi strani prijeten moški glas: "Dober dan. Kličem iz fotografskega kluba ..."
Organizatorji fotografskega natečaja digitalne fotografije "Digifoto" na temi Narava in Prosta so me poklicali in vprašali, ali bi bil v žiriji. Sprva sem pomislil, kje za vraga so mene našli za žiriranje na natečaju s temo Narava, nato pa sem se počutil počaščenega in z veseljem sprejel.
Predvčerajšnjim sem žiriranje opravil in občutil sem ravno to, kar je Radovan povedal - tisti žig v možganski skorji se je razlezel v vse pore mojega telesa in sprožil nelagodje.
Toliko dobrih fotografij, med katerimi moram izbrati tri najboljše, oziroma le eno zmagovalno, eno samcato, ki je boljša od vseh ostalih ... Kakšno pravico imam jaz, da to določim?
Žiriranje je končano in za svojimi odločitvami tudi trdno stojim. Predstavljal pa sem si, koliko truda je posamezen fotograf vložil v izvedbo fotografije, ki sem jo jaz nato z enim klikom na tipko X izbrisal z obličja ekrana.
Ta izkušnja je še enkrat potrdila moje stališče, ki ostaja nespremenjeno: "Fotografija ni šport."
Vaš žirant David.
Naročite se na:
Objave (Atom)