PC

Od nekdaj so mi bili računalniki fascinantna stvar. Že od osnovne šole, ko so nekateri moji sošolci dobili prve ZX Spectrume. Žal ekonomska situacija pri nas doma ni dovolila, da bi si lahko privoščili drago in takrat še ne tako uporabno igračo. Tako sem prišel do prvega PC-ja šele pri dobrih 23 letih. Bil je 100 (!) megaherčni 486 s 16 MB rama in 850 MB diskom ter naloženimi najnovejšimi W 95. Internet je bil še domena znanstvene fantastike.

Prvi prav moj PC sem si kupil pred dobrimi štirimi leti. Bil je prava raketa proti zgoraj opisanemu. Prav v tem času se je razvoj programske opreme malo upočasnil, tako, da le ta ni zahtevala nove strojne opreme ravno vsake tri mesece. Tako je moj računalnik zdržal dobra štiri leta, brez, da bi lastnik imel kakršen koli manjvrednostni kompleks. Na srečo sem igre še pravi čas opustil.

Začel pa sem se ukvarjati z fotografijo. In kot vsak fotograf, ki da kaj nase, sem fotografije urejal v PS-u. Je zelo zahteven program za strojno opremo, a na srečo sem večinoma obdeloval eno fotko naenkrat, pa je računalnik zmogel (z malo mojega potrpljenja) tudi zahtevnejše obdelave.

Lani, pa je luč sveta ugledal nov program, ki je bil namenjen prav fotografom. Narejen je za urejanje, arhiviranje in korekcijo fotografij. Zelo zmogljivo orodje, ki je urejanje raw formata končno poenostavilo in izenačilo z jpg-jem. In začel sem fotografirati v izkjučno raw formatu. To je imelo nekaj zanimivih posledic. Prvič je postala CF kartica na fotoaparatu kar naenkrat pol manjša, prostor na disku računalnika mi je rapidno izginjal, in ne nazadnje, računanik je kar naenkrat imel probleme s tem programom. Začel sem izgubljati potrpljenje, kajti poskusil sem urejati vse zajete fotografije naenkrat. Pa ni šlo. Računalnik se mi je spuntal in dozorelo je spoznanje, da je prišel čas za zamenjavo. Od takrat je minilo slabo leto. In prišel je dan, ko sem se poslovil od mojega prvega osebnega računalnika.

Ne glede na to, da je bil po računalniških standardih s svojimi štirimi leti in šestimi meseci, že za staro šaro, da je bil poln prahu, ki se je nabiral vsa ta leta delovanja, da ga nisem smel ugašati, kajti zaradi slabega napajalnika je bil ponoven zagon (skoraj) misija nemogoče, da je brez stranic izgledal kot oskubljena kokoš, kajti odstranil sem jih zaradi boljšega hlajenja, da sem kot lastnik PC-ja izgubljal bitke z raznimi ad/spy/trojan programi, da mi je kradel noči zaradi preglasnih ležajev na diskih in ventilatorjih... Tako mi je počasi zlezel pod kožo, da tudi, ko sem novega postavil zraven, se nisem in nisem mogel posloviti od njega. Preveč dobrih fotografij in fotografskega znanja mi je posredoval z interneta, ogromno fotografij sem s kartic naložil na njega, dosti cd-jev in dvd-jev s fotografijami sem posnel z njim, veliko fotografij sem obdelal in poslal po internetu v foto laboratorij, da mi jih razvijejo... Tako, da čeprav je samo PC, se nisem mogel, kar na lahko ločiti od njega...

matjaž lužnik, 2007

A sedaj je popravljen in urejen. In je v zasluženi penziji pri moji mami (ki je tudi v penziji). Nič več mu ne bo potrebno naenkrat obdelat dva gb fotografij v raw formatu, nič več računati lens blur na petnajstem layerju povečane fotke, nič več hkratnega downloadanja več gb nanizank na priljubljenem p2p programu.... Sedaj samo še ogledovanje receptov na Kulinarični Sloveniji, odpiranje verižnih pisem na spletnem naslovu elektronske pošte in ogledovanje slik vnučka, ki jih je prejšnji lastnik obdelal na svoji novi pridobitvi...

Težko je slovo od PC-ja še posebej če ga zamenja pc...