Fotografska dejavnost je v sodobnem svetu povsem preplavila človekov praktični del bivanja, saj nas fotografski (video) produkt spremlja skorajda na vsakem koraku. Fotografija (oziroma »tekoča, gibljiva fotografija«, film, video) je medij preko katerega prejemamo večino informacij, verificiramo realnost oziroma ustvarjamo ugodje. V praktičnem smislu je fotografija uporabljena kot dokumentacijsko sredstvo, ki omogoča različne funkcionalne aplikacije. Poseben segment znotraj omenjenih enot, pa predstavlja umetniška fotografija, ki se od večine uporabnih zastavitev povsem razlikuje. Danes bi rekli, da gre za pojav z istim ali sorodnim poreklom vendar povsem drugačnim namenom in udejanjenjem. Umetniška fotografija je, tako kot vsa umetniška aktivnost, praktično nefunkcionalna.
Predstavljena serija fotografij Davida Vatovca, ki jo postavlja pred gledalca pod nevsakdanjim naslovom Make up je vsekakor odraz avtorske raziskave v vidnem polju podobe. Lovljenje detajla, ki ustvarja hoteno ekranizacijo v podobinem okviru je fotografova stvaritev, ki prireja določeno realnost v likovno izpovedni predmet.
Kar pomeni, da je željenost, avtorjeva intenca usmerjena v podobo, ki v smislu izpovednega vizualnega objekta ustvarja tudi določeno pripoved.
V konkretnem primeru so pred nami delci pročelij beneških oziroma koprskih hiš, katerih objektivno stanje omogoča ustvarjalcu, da kreira podobo. Prevladujoči optični element je tukaj barva, ki se v svetlobi oziroma senci zastavlja v kompozicijski shemi slikovnega ekrana, okvirjeni v kvadratnem formatu tridesetih centimetrov. Lahko bi rekli, da se Make up izraža kot abstraktna podoba izvedena v načinu minimalističnega slikarstva, ki je v svojih kromatskih izpolnitvah zamišljena v smislu kubistično razgrajene oziroma geometizirane, optično delujoče slike. Lahko bi jo videli celo kot svojstveno analitično abstrakcijo blizu historičnemu Mondrianovskem neoplasticizmu. De stilovski način razumevanja sveta sicer ni bil opredeljen kot maska ali nadev v smislu »make up«, ampak kot življenjski nazor v katerem je shematična stilizacija, podrejena racionalni strukturi matematičnega tipa (ravna črta je »zavest nove kulture«). Gotovo pa lahko rečemo, da je sled, ki jo je zapustil vidna tudi v podobah pred nami.
Morda v predstavljeni optični analitičnosti Davida Vatovca ni toliko idejnega oziroma idejno zavezujočega. Gre pa za iskanje in prezentacijo pozitivnega vizualnega izraza, ki v sodobni poplavi vsemogočega deluje precej sveže, saj odpira asociativni niz, z dotikom estetsko-vizualnih gibanjih preteklosti podan v zgodbo sodobnosti.
Nesporno posredujejo predstavljene podobe posebno fabulativno sfero, ki se opira na nenavadnost, lahko bi rekli celo kičavost likovne opreme eksterierov človeških bivališč. Barvni segment, ki tukaj prevladuje je večinoma disharmoničen, kričavo izstopajoč, koloristično ekspresivno pester, pastelen pa vendar skorajda agresiven… Avtor se torej poigrava in ustvarja estetiko v estetsko vprašljivem, »briše ličilo« in odkriva prezrto, nadgrajuje resnično v poetično…
V osebnem ustvarjalnem opusu Davida Vatovca, katerega delo se večinoma motivično opira na figuralne upodobitve objektivno vidnega, je cikel obravnavanih razstavljenih fotografij zanimivo dejanje, saj v preprostem, optično skopem polju fotografske podobe, ustvarja bogato razvejano sfero vsebine.
Ni komentarjev:
Objavite komentar