Preporod srednjega formata?

Pred dnevi je podjetje Franz & Heidecke (Rolleiflex) predstavilo novo serijo srednjeformatnih digitalnih fotoaparatov. Po množici maket je to res lepo presenečenje. Letošnje leto je sicer privekala na svet dolgo pričakovana Mamiya 645ZD, vsi ostali proizvajalci srednjeformatnih kamer (izvzemši Hasselblad) pa so zaspali.
Največje presenečenje pa je, da se novi fotoaparati prodajajo pod tremi blagovnimi znamkami (Leaf, Sinar in Rollei) in da so prirejeni za kvadraten format senzorejev! (Ki sicer še ne obstajajo, ampak so očitno v razvojni fazi). Obstoječi senzorji (digitalni zadki) segajo od 22 do 39 megapik resolucije. Obeta pa se tudi nova serija avtofokusnih objektivov.
Mogoče je še upanje za srednji format, če je tržišče za take proizvode, pa bo pokazal čas.
Cena take "mašince" naj bi se gibala okoli 10.000 evrčkov.

Suši in refošk

»Bolj kot si specifičen, bolj si univerzalen.«

- Diane Arbus

V zgornjem stavku bi lahko brez problema besedo »univerzalen« zamenjali za »globalen«, za besedo, ki jo v zadnjih letih še prevečkrat slišimo in ima ponavadi negativno konotacijo. Vendar je globalizacija prinesla tudi nekatere prijetne stranske učinke.

In prav to je prva beseda, ki mi je padla na misel, ko me je po uradnem delu predstavitve knjige Poom povabila k zakuski in mi ponudila sveže pripravljen suši, na mizi pa je bila izbira pijače dvojna: refošk ali malvazija (hja, na Primorskem nismo najbolj izvirni, kar se vin tiče).
Željko je sicer pisec z veliko domišljije, vendar na javnih nastopih nikakor ne zablesti, njegovo naravno okolje so majhne skupinice ljudi (še bolje, če so znanci) ob kozarčku vina ...
Irena Urbič, ki je vodila večer, se z avtorjem nekako ni strinjala, o pojmovanju ljubezni (knjiga je napisana iz tipično moškega vidika), ampak to je stvar večne debate ...

željko jugovič in irena urbič na predstavitvi knjige

Naj razložim, da je Balada za Selmo precej »žgečkljivo« branje, v katerem je mogoče začutiti drobce Millerja, Bukowskega in Zupana (avtorji, ki so nedvomno vplivali na avtorjev slog) in je kot nalašč za popestritev poletnega poležavanja na plaži. Ob branju še »beta verzije« pred zadnjimi popravki za tisk, (bil sem eden izmed »posvečenih«) me je najbolj presenetilo število sinonimov za moški in ženski spolni organ. Sploh ne vem, kje je izbrskal toliko sopomenk. Dogajanje v romanu je postavljeno v čas neposredno po izbruhu vojne v bivši Jugoslaviji, zemljepisno pa se dogaja na slovenski obali. Čas dogajanja je odlično izbran in ves razvrat in seks, ki se odvija med glavnima junakoma, je kot neposredna posledica eksplozije balkanskega talilnega lonca, kot goba po jedrski eksploziji, in spet ni naključje, da se v tako afero zapleteta Slovenec z jugoslovanskimi koreninami in muslimanka. Glavna junaka sta Aleks, zavarovalni agent s hobijem fotografije, in Selma, begunka, ki je pred vojnimi tegobami prebežala v Slovenijo.

Če roman pogledamo površinsko, se vse odvija okoli seksa z nekaj tragičnimi »mašili« (oddaja otroka v rejo, posilstvo …). Vendar se nam ob natančnem branju razkrije večplastnost zgodbe. Mašila postanejo pot do bistva zgodbe, za »pravo mašilo« oziroma poskus bega iz realnosti pa se izkažejo vse seksualne vragolije. Podobno kot reklame na TV, kjer se zabriše meja med programom in reklamami tako, da se nam na momente dozdeva, da gledamo reklame, ki jih prekinja program – vsebina je v današnjem globalnem svetu pravi tujek. Tako nesposobnost obeh junakov, da bi se soočila z resničnostjo, in morda tudi strah pred ljubeznijo ali strah pred nepopolnostjo ne dovolijo, da bi Selma in Aleks videla »program«, ampak se utapljata v reklamah. Na koncu pa se zgodi neizogibna »odjavna špica« …

Vsak izmed nas ima idealizirane podobe, za katere vsi vemo, da so v resničnosti nemogoče, vendar se jih oklepamo in jim verjamemo (podobno kot reklamam) – realnost se pa izkaže za drugačno, za nepopolno. In ravno tega se bojita Aleks in Selma; on je spoznal fatalko svojega življenja, ki pa se jo boji zares spoznati, ji razkriti »program«, in njene izkušnje ga tako »zmotijo«, da zakoplje čustva globoko vase in se skrije za krinko razvratnega seksa.
Avtor tako z opisovanjem nečesa, kar je najbolj specifično (človeška narava), opisuje cel svet in morda celo trenutno stanje vsesplošne apatije zahodnega sveta. Skratka, čeprav je roman postavljen v zelo omejeno okolje, bi se konec koncev lahko dogajal kjerkoli, v svoji specifiki je globalno razumljiv.

Knjigo priporočam vsem (še posebej moškim), ki mislijo, da vedo, kaj je ljubezen.

Za zakusko na predstavitvi je poskrbela avtorjeva žena, Tajka Potchanarat (za prijatelje Poom). Tako sem prvič v življenju jedel suši in z refoškom nazdravil na univerzalnost človeške narave.
Taki trenutki v življenju mi dajo misliti, da morda globalizacija le ni tako slab pojav.
Bravo Željko!

In za konec še mala, fotografsko začinjena pokušina iz romana:

Nisem ji ukazal, kako naj se postavi. Njen pogled je bil tako mil in vabeč, drža zapeljiva, da sem naredil le en posnetek in v hlačah me je začelo preveč dražiti in v možganih prehitro oddaljevati od fotografije, pustil sem aparat, magnetizem strasti me je odvlekel k njej. Sklonil sem se in jo poljubil na vroča, strastna usta. Predala se je z enako strastjo, ni spraševala neumnosti, ki sem jih bil deležen pri marsikaterem modelu: Ne boš več fotografiral? Ali pa Ne bi raje počel tistega, za kar si plačan …

Miki v tovarni (zobnih ščetk)

David me je povabil, naj s kakim prispevkom sodelujem na njegovem blogu. Ojej … Rdeča nit strani, ki naj bi jo zaznamovali tudi moji spleti črk, je fotografija.

Skrivajoč neodločnost in boječnost pred spreminjanjem svojega voajerizma na informacijski avtocesti v ekshibicionizem je bil seveda na vrsti glasen pomislek: »Pa jaz nimam kaj napisati o fotografiji …« In on mi predlaga, naj napišem, kako v mojem delu ni mogoče prestaviti tovarne, ki jo odpirajo, in je treba dogodek zabeležiti na način, da slika govori sama zase.

Prav to sem mu navrgla oni dan, ko sem ga videla pri delu. Naj v oklepaj dodam, da še nikoli prej nisem opazovala »studijskega« fotografa pri delu. Presenetilo me je namreč, kako je najprej pospravil sceno. Kos salonitke naj leži v spodnjem levem delu kadra, da ustvarja diagonalo, nasprotno razpokani cevi, ki seka zgornji del fotografije … Še celo pomečkana cigaretna škatlica je bila za sicer zanemarjeno okolje opuščene tovarne preveč. Ker se je zelena omara, s pravim barvnim skladjem z okolico, primerno velikim okvirjem, ki je ostal od vrat, dobro lego in inspiracijo, ki jo je ponujala, odpirala v napačno smer, ni slišala škljoca …

Perfekcionizem. Brezkompromisnost. Neodstopanje od zamisli. Popolnost. Pa čeprav za ceno prazne kartice.

To je zame nekaj novega.

Pri svojem delu (kak absurd: o fotografiji imam približno toliko pojma kot množica turistov o jumbo jetu – z njim se vozijo, kaj drži letalo v zraku, pa se jim ne sanja – kljub temu pa se vsak teden podpišem pod najmanj nekaj fotografij) se namreč soočam z drugačnimi težavami. Če tovarna (iz zgoraj omenjene iztočnice) gleda proti vzhodu, krajši kazalec na uri pa se med rezanjem traku ob otvoritvi premika na levo polovico, je treba narediti kompromis. Silhuete bi bile primerne za razstave 20 let kasneje, mogoče bi bile celo lepo poslovno darilo in spomin na otvoritev … Fleš je kos minorni razdalji … Če se pomaknem k strani, ne bo videti, koliko ljudi je dogodek privabil, čas socrealističnih slik treh kravatarjev s škarjami in koščki traku v rokah pa je tudi minil …

In se začne. Namesto cele tovarne in njene vpetosti v okolico, bo nekaj povedal že logotip nad vhodom, ki ga je še mogoče ujeti poleg skupine ljudi, ki se zadržuje na ugodni strani … Mogoče pa lahko fotografijo dogodka nadomesti fotografija same tovarne, poleg tega pa ji pridam še portreta dveh protagonistov … Nenazadnje pa bi lahko posnela proizvodnjo … Tako bo še najbolje, si rečem. Pokukati za stene je gotovo še bolj vznemirljivo, kot od daleč opazovati dogodek, na katerega so vsi vabljeni.

Dogodek je pri koncu, kompromise sicer zabeležim, ko mi odprejo vrata, pri katerih čitalec beleži prihode na delo in odhode z njega, pa si mislim to-bo-to. Napaka …

»Change the battery pack.« Rezerve ni, ker se nekomu od množice, ki uporablja isto opremo, ni zljubilo stegniti po kabel in ga priključiti k polnjenju.

Na pomoč pokličem Mikija. Ni me še razočaral in tudi tokrat me ni pustil na cedilu. Skupaj narediva nekaj, s čimer sem še kar zadovoljna. A hotela bi še več. Zato se oziram za drugimi. Že nekaj časa razmišljam, da ne more biti edini. Canonov power shot A80 (alias Miki) me ne zadovolji več. Še enkrat sklenem, da bo naslednja plača zagotova romala na račun enega od proizvajalcev škatlic, označenih s številkami, več ali manj ničlami za njimi, pa d-ji in x-i …

Poleg tega, da je s predmeti z več lastniki tako, kot da lastnika sploh ne bi imeli, me, ko primem v roke »službeni" fotoaparat, ki so ga isti dan božali že najmanj trije pari rok, preveva podoben občutek, kot bi si z nekom delila zobno ščetko. Z naslednjim prilivom na račun pa res … Hočem lastnega. Tako namreč jemljem to, osebno.

Mikijeva konkurenca je že ogledana, a še ne dokončno izbrana. Ime zanjo pa prepuščam intuiciji.

Selma

Moj prijatelj in novopečeni pisatelj je končno izdal erotični roman, ki je nastajal skoraj 3 leta. Uradna izdaja se je zgodila 01.06.2007.

Vljudno vabljeni v ponedeljek 18.06.2007 ob 20h v Caffe Ziraldo v Kopru na javno predstavitev knjige in pogovor z avtorjem Željkom Jugovićem.

željko jugović - balada za selmo

Spacalov kavč

Večino stvari v življenju se nam zgodi brez razloga. Če uporabim star taoistični rek oz. vodilo: "Narava ni pravična, ampak je do vseh enaka." In v življenju je v bistvu res tako, nič nima razloga in vse se zgodi naključno; enkrat enemu, drugič drugemu. Človek je potem tisti, ki tem dogodkom pripiše nekaj več, jim doda vrednost - dodano vrednost naključij.
No, da ne bom preveč filozofiral, preidimo na praktičen primer. Pred dnevi sem bil po zaslugi moje drage na predstavitvi turističnega vodnika v Škrbini na Krasu. Dogodek sam po sebi ni bil nič posebnega in če ne bi šel tja s Heleno, me prav gotovo ne bi videl. Ambient, v katerem je bila prireditev pa je naravnost fantastičen. Spacalova domačija, ki je drugače zaprta za javnost, je odprla svoja vrata in vsak si je lahko ogledal skoraj vse prostore vključno z ateljejem umetnika.
Tu stopi v igro naključje.
Pri nas doma se že 20 let pogajamo, ali naj se znebimo kavča, ki krasi jedilnico (tipično socialistično pohištvo). In ne vem, po čigavi zaslugi se nikakor ne moremo ločiti od njega. No, na moje veliko začudenje, sem identičen kavč srečal ravno v ateljeju g. Spacala. Stal je tam zraven ene njegovih grafik ... Še eno naključje?


Lani sem se nekako začel zanimati za fotografske grafike - celo serijo fotografij pripravljam, ki se bliža koncu.
Na tej otvoritvi sem spoznal Spacala oz. njegova dela in stil (vem, ignorantsko, ampak ga nisem nikoli pobliže oz. podrobneje proučil) - slišal sem sicer že zanj vendar me ni nikoli "potegnil". Zdaj sem ga pa "začutil", bil je v toku dogajanja in uspel fantastično preplesti svoja dela z Istro in Krasom - tipično, inovativno in nezgrešljivo - delo genija.
Kot nalašč je letos 100. obletnica njegovega rojstva. V Obalnih galerijah se ravnokar odvija retrospektiva njegovih del - vsekakor vredno ogleda.
Sedaj razmišljam o seriji fotografij (grafičnih), ki bi jih inspirirala njegova dela ... kot nekakšno posvetilo - bomo videli.

Rad imam naključja!

Tehnične motnje

Vsem bralcem bloga se opravičujem, za "mrk", ki se dogaja, vendar sem v preteklih štirinajstih dneh doživel nekakšne tehnične motnje mojega biološkega sistema.

Ker v besedah nisem tako dober si bom izposodil tekst enega komada od enega mojih priljubljanih glasbenikov (fotografija pa je namig na "motnjo" :))

samo sprožilec (2007)

"How did I ever come this far without U, baby? What was I thinkin', what was I tryin' 2 be? Never did U ever give me reason 2 doubt U, baby U are my destiny and this I truly see I can see we're like 2 petals from the same flower, baby We're like 2 branches from the same tree Whenever I look in your eyes, I can see a paradise U're my saviour, U're all I ever need (Saviour) I used 2 say, no one lover could have me, no one lover That was before my eyes had seen the light 2 make love with another, uh uh, I couldn't do it, no way (Couldn't do it) U're my saviour (saviour), U're the only one that does it right Can't U see we're like 2 petals from the same flower, baby? We're like 2 branches from the same tree Whenever I look in your eyes, I can see a paradise U're my saviour, U're all I ever need "
Prince - Saviour