kontakt

vatovec@gmail.com

četrtek, 24. maj 2007

Alternativa

Dandanes živimo v izjemno zanimivih časih za fotografijo. Še nikoli nam ni bila tehnika v tako veliko pomoč in še nikoli ni bilo tako enostavno narediti tehnično dobre fotografije.

Izbira je vedno dobrodošla.

Fotografi smo čudna bitja - ure in ure se lahko pogovarjamo o ekspoziciji, kompoziciji in megapikslih, vendar velikokrat pogorimo pri prezentaciji.
Prepričan sem, da je prezentacija fotografije sestavni del kreativnega procesa. Že v štartu pri zasnovi in kasneje pri fotografiranju si moremo zamisliti, kako bomo fotografije predstavili, ali bo to klasična razstava, projekcija fotografij, knjiga ali predstavitev na internetu.

Dandanes imamo tudi na tem področju neslutene možnosti,... t.i. "slideshowi", celo sami svojo knjigo si lahko naredimo.

Osebno se zadnje čase precej ukvarjam s "slideshowi" in še nisem našel pripomočka, ki bi bil zadovoljiv. Predvsem je problem kompatibilnost z vsemi uporabniki,... ampak to je že druga zgodba.

Marca letos sem bil v Benetkah s prijateljico Mirto, ki jo zelo cenim kot fotografinjo. Prilepljena projekcija je nastala kot nekakšen dvodnevni "jam session". Na poti tja in na licu mesta nisva spregovorila besedice o fotografiji, enostavno sva fotografirala - niti dogovorila se nisva kaj bova delala - v pričujoči projekciji je zbran material 50/50 enako število fotografije za oba avtorja,....



Mislim, da to še ni končna verzija,... bomo videli.
Zanima pa me vaše mnenje o končnem izdelku.
Filmček je bil narejen s pomočjo iPhoto (Mac only - sorry).

ponedeljek, 21. maj 2007

Not so Bad Karma

Nekatere stvari se ti v življenju enostavno zgodijo, brez da bi se trudil, brez da bi kaj iskal in predvsem popolnoma naključno.

Pred štirimi leti sem obiskal poskus oživitve Kopra v obliki bolšjega sejma (poskus se je izjalovil kot skoraj vsak poskus oživitve Kopra in to je bilo v obdobju ko sem ravnokar kupil novi G3 in če bi mi kdo rekel, da bodo čez 3 leta palme v Kopru bi se mu na glas zasmejal v obraz in klical urgenco) in tam srečal znanca, ki je na svoji stojnici prodajal raznorazne nepotrebne zadevščine.

Med drugim sem videl tudi dva fotoaparata, eden od njiju mi je padel takoj v oči, srednjeformatna trotl kamera eksotičnega proizvajalca Certo iz okoli leta 1962 (niti Beatli niso še zažigali takrat!).

Certo-Phot, Sivi Pinot in Norah Jones

Po dolgotrajnem in mukotrpnem pogajanju sva se zmenila za ceno enega velikega piva (znamke ne bom povedal zaradi reklame ima pa zeleno etiketo :)).

V soboto sem ob priliki pospravljanja (sem pa tja je to koristno opravilo, čeprav se ga običajno izogibam) zopet naletel na ta fotoaparat. In sem si rekel, da bom z njim nekaj naredil!

Podobno kot Matjaž imam dovolj RAW formatov, histogramov, barvnih prostorov, kalibriranja monitorjev ipd.
Tudi v glavi se mi je že utrnila misel oz. ideja za serijo fotografij narejenimi s trotlco na ČB srednjeformatni film, samo še en pameten nadomestek za Rodinal morem najdet :) (če ne veste kaj je Rodinal berete napačen blog).

Najbolj zanimivo je, da ta zadevica premore dve zaslonki f8 in f11 in dva časa, (eden je verjetno med 1/60s in 1/100s drugi pa je "B"). Leča je seveda RES leča se pravi ena sama - meniskus - pravo leglo vseh mogočih aberacij :).

In kaj ostane fotografu, če mu "mašinca" ne omogoča nobene tehnične svobode?

Ena sama stvar: kreativnost!

Less Is More, je tako?

nedelja, 20. maj 2007

Kuzlin zvarek

Redkokdaj se rodi avtor kateri spremeni "status quo" - v katerikoli umetnosti. Eden takih o katerem sem že pisal tukaj je Miles Davis.

Po albumu "Kind of Blue" se je ves svet jazza obrnil in prisluhnil, od takrat naprej je postal ljubljenček kritikov. Vsi naslednji albumi (Sketches of Spain v sodelovanju z Gilom Evansom in big bandom - ena največjih mojstrovin v jazzu, Seven steps to Heaven, E.S.P.) so bili toplo sprejeti s strani kritike.
Sedaj je Miles sestavljal njegov drugi veliki kvintet - imel je srečo in posluh, na bobnih se mu je pridružil še ne 18 letni Tony Williams, na saksofonu Wayne Shorter, na basu Ron Carter in za klaviature je sedel, takrat še nezanni Herbie Hancock.

Vsi prej našteti albumi zasedajo posebno mesto v zgodovini jazza, a nekaj zanimivega se je začelo dogajati okoli leta 1965. Ron Carter je igral na električni bas in Herbie Hancock na električni piano - nekaj novega je bilo v ozračju.

Na albumu Miles Smiles iz leta 1966 so verjetno dosegli višek uigranosti - zreli so bili za revolucijo. Sledila sta še albuma Sorcerer in Nefertiti. Milesov nemirni duh pa ga je gnal naprej odkrivat nove teritorije. Velike spremembe so se začele z albumom "Filles de Kilimanjaro", kjer se uvajata Dave Holland na basu in Chick Corea na še enem električnem klavirju. Na albumu Miles in the Sky debutira še električna kitara georgea Bensona,... kritiki in publika sta bila sedaj že malo zmedena - kam pelje vse to?


miles in the sky - začetek fuzije?


Odgovor je zelo preprost: Jazz Fusion oz. Electric jazz oz. Jazz Rock!

Leta 1969 je nastal "In a Silent Way" samo John Maclaughln z njegovo prefinjeno električno kitaro je manjkal k temu energijskemu koktejlu - zvok je bil poln a nekako ustaljen odločen, ritmičen in "drugačen". Jazz še ni videl take zasedbe: trobenta (Miles), soprano saksofon (Wayne Shorter), 2 električna klavirja (Corea in Hancock), organ (Joe Zawinul), električna kitara (John MacLaughlin), bas (Dave holland) in bobni (Tony Williams) - iz te zasedbe so se rodile kasneje največje zasedbe jazz rocka kot so Weather Report, The Mahavishnu Orchestra, Headhunters in Return to Forever).


in a silent way - nedvomni začetek fuzije


Kritiki in publika so mislili, da se Miles heca z njimi ali, da je zaužil malo preveč prepovedanih substanc in da je to nekakšen neuspeli poskus,... a prihajalo je še večje presenečenje,.... BITCHES BREW - 1969 (izdan 1970), uporaba večih bobnarjev, echo efekt na trobenti in popolnoma nov pristop h komponiranju, z uporabo studijske tehnologije in miksanja.
Glasbeni svet ne bo več nikoli enak, vsi so se ustavili, lahko so se strinjali, lahko so ga sovražili, lahko so ga ljubili, ampak morali so poslušati. Muzika je bila tako nova in drugačna da enostavno nisi mogel mimo nje. Naslovna kompozicija traja 27 minut in kakšnih 27 minut! Jazz kritiki so tarnali, da to ni jazz, rock kritikom pa se ni sanjalo, kako bi analizirali to glasbo, Miles pa je pravil: "Jaz delam glasbo, to je vse."


bitches brew - svet glasbe ne bo več nikoli kar je bil


In tako je delal celo življenje, delal glasbo in experimentiral in spreminjal način dela,... pomembno je bilo samo eno: glasba.

Miles je bil eden resničnih genijev v glasbi, razgledan, šolan in predvsem brez predsodkov oz. navad. Dobro je vedel, da so navade zaviralo razvoja - tudi umetniškega.
Brez sramu ga lahko uvrščamo ob bok Mozarta, Beethovna, Vivaldija, Schoenberga, Gillespieja, Hendrixa in Zorna - ljudje, ki so spreminjali status quo in so si upali biti drugačni.

Brez sončnih zahodov prosim! PRESS!

sreda, 16. maj 2007

Agfa Isola I - prve fotke

Pred časom sem pisal o "odkritju" aparata, ki ga je uporabljal še moj nono. To je Agfa Isola I. Je formata 6x6 (cm), torej uporablja film srednjega formata. Ker nima praktično nobenih nastavitev je fotografiranje s tem skoraj (?) petdeset let starim fotoaparatom pravo doživetje. Res prava osvežitev v primerjavi z modernimi hiperproduktivnimi in perfekcionističnimi digitalnimi fotoaparati. Pred časom sem si nabavil filme (čb seveda), in z metodo učenja na napakah, začel uporabljati fotoaparat in se naučil razvijati filme.V prihodnje se mislim naučiti tudi osvetljevanja in razvijanja fotk v temnici, a za začetek sem dal film skenirati lokalnemu fotolaboratoriju. Tukaj so prvi rezultati:

caserma

Prišel sem do zanimivih rezultatov. Najprej sem ugotovil, da je bilo nekaj narobe s filmom. Ali narobe razvit, ali sem ga premalo fiksiral, tako, da je prišlo na nekaterih fotografijah do delne solarizacije, pa se je moral fant, ki je skeniral, potruditi (sic!), da je povlekel maksimum iz filma.

soline

Kot drugo, sem ugotovil, da je
iskalo na fotoaparatu divje netočno. Kaže preveč (!), tako, da natančno kadriranje ni možno, pa še več "odreže" zgoraj, tako, da sem dobil zelo "zanimive" portrete :((.

kavedini

Nadalje. Ker je fotoaparat prava trotlca svojega časa, nima praktično nič nastavitev; en sam čas (1/30) in dve zaslonki - za sonček (f16) in oblačno (f11), tako, da so bile fotke presvetljene in zato brez detajlov na določenih mestih (solarizacija ?).


karel

Predvsem pa sem bil razočaran nad resolucijo. Pričakoval sem več ostrine, še posebej, ker je to le srednjeformatna kamera. A to je to, kar ena sama, t.i. meniskus leča zmore.

Torej sem razočaran nad mojim izletom v klasične, čb vode?? Nikakor ne ! Bolj kot gledam fotke, ki sem jih dobil, bolj sem navdušen nad rezultati. Kljub napakam in predvsem zaradi njih. Tako kot je marsikateri uveljavljen fotograf odkrival čare fotografiranja z aparati kot je Holga in kar je podobnih, tako tudi jaz odkrivam čare fotografije s to Agfo.Več kot je naključij pri fotografiranju (in napak), bolj zanimivi so rezultati. Ker skoraj ni nastavitev, ki bi motile fotografa pri fotografiranju in ni avtomatike, ki bi ti pokvarila veselje, ti ostane samo še kreativnost. Kar je dobrodošla sprememba in osvežitev v teh časih digitalne perfekcije, pravilne osvetlitve, mega resolucije, brezšumnosti, hiperproduktivnosti, ad hoc rezultatov.. in kar je še ostalih perfekcij. Popolnost je dolgočasna in nekreativna. Zato: Živele napake !!!

pot v..., (vse fotografije) matjaž lužnik (2007)

torek, 15. maj 2007

Lux

Loretta Lux, (Dresden 1969) je ena vidnejših živečih evropskih fotografov. Ena redkih, ki je (v dosedanjih delih) vezana izključno na en motiv: otroci oz. otroštvo.


girl with crossed arms (2001) - ilfochrome

Zadnjič sem na otvoritvi razstave gledal Curtisov portret indijanskega dečka (iz leta cca. 1905) in sem rekel prijateljici: "Ja, otroci vedno delujejo."
Ker so simpatični, srčkani, nežni, nedolžni,... Vseh teh lastnosti zaman iščemo v fotografijah Lorette Lux, njeni otroci so urejeni na tako grozen način, nasmeški, poze in postavitev namigujejo na nekaj onkraj - le kaj nam prikrivajo le kaj imajo za bregom? Kje je skrita frača, ki je poškodovala sosedovo okno, ali kam so pokopali ubito mačko,...

girl with marbles (2005) - ilfochrome 50x50 cm

Loretta Lux fotografira v glavnem otroke znancev, jih obleče v oblekice iz svojega otroštva, ali pa tiste ki jih najde na kakšnem bolšjem sejmu, Vse je stilizirano tako, da izgleda precej anahronistično, brezčasno - kot iz pravljice,... vendar ima ta pravljica res srečen konec?

Otroke kasneje montira s pomočjo računalniške obdelave v "najdene pokrajine" ki jih fotografira na svojih potovanjih, nekatere pa so celo skonstruirana studijska ozadja, katere sama naslika. Fotografije so nato še dodatno obdelane, kar se tiče izrazov in barvne korekcije, kaj točno vse počne ve samo ona in noče povedat :)

the rose garden (2001) ilfochrome

Na leto nastane pet do sedem fotografij, kar dokazuje, da je proces nastajanja dolg in tehnično zahteven.
Loretta sama pravi, da verjetno ne bi mogla ustvariti takih fotografij, če ne bi bila pred tem slikarka, kot pravi:"Skrbno sestavim moje fotografije, organiziram oblike in barve kot to počne slikar ko slika na platno."

the waiting girl (2005) - ilfochrome 50x65 cm

Vsekakor ena vidnejših avtoric v današnji poplavi "lepih" fotografij.

četrtek, 10. maj 2007

torek, 8. maj 2007

Vrnitev

OK, to je resen blog, filozofsko in umetniško usmerjen, ampak nekdo mora tudi fotkat - preverite spodnji link in mi sporočite rezultate!

:)

vrnitev