kontakt

vatovec@gmail.com

petek, 30. marec 2007

LIM in Benetke

6 dni je cela večnost za blog (zadnji članek je bil objavljen pred šestimi dnevi). Je pa delno res, da je Mario precej močna zadeva (vsaj zame) - in upam, da ste si vzeli čas in malo pregledali povezavo, Giacomelli ima res impresiven opus. Drugi razlog je, da sem pač odpotoval za 3 dni v Benetke, mesto v katerega zadnje čase pogosto zahajam, zaradi službenih in osebnih razlogov.


beneški avtoportret (2007)

Zanimivo, da gredo včasih v življenju stvari "kar po svoje", v Benetke sem šel s točno določeno idejo že pred enim letom - v mislih sem imel tematsko razstavo, ko sem pa prišel tam in še posebej ko sem videl Burano me je "potegnilo" v čisto drugo smer.
Tako da sicer nastaja material za razstavo ampak čisto drugačnega tipa kot sem si prvotno zamislil.
Dejstvo pa je, da tudi to nastaja "iz mene" kar je najpomembneje in še enkrat se je izkazalo, da pravilo LIM (Less Is More) absolutno velja (hvala Rado!).


venezia (2007)

Ko sem začetek te serije pokazal kolegu Deanu in mu povedal, da je vse skupaj nastalo v 15ih minutah je začudeno rekel: "Ja? Se mi je zdelo, kot da je zadeva globoko premišljena in pretuhtana,..."
To mi je dalo potrditev, da sem na pravi poti, ene stvari v življenju se pač enostavno "zgodijo".

sobota, 24. marec 2007

Mario in ideje

Vsak fotograf; pa naj si ima v rokah star Zenit, najmodernejšega digitalnega Haselblada, Nikonovo zrcalnorefleksno "mašino" ali karkoli že; se sreča z večnim vprašanjem: "In kaj sedaj?"


iz serije "pejsaži"

Se mi zdi, da je najbolj zapostavljen del fotografove opreme njegov intelekt ali "mozak", kot bi rekli nekdanji sodržavljani. Po vnovičnem brskanju po internetu sem se ponovno srečal z enim mojih priljubljenih fotografov - Mariom Giacomellijem, ki je sicer na medmrežju dokaj slabo zastopan,...


iz serije "pejsaži"

Ena njegovih izjav je bila: "Fotografija je zelo enostavna, ČE imaš kaj za povedat". To je izrekel človek, ki ni nikoli zapustil rodne Senigaglie, majhnega podeželskega mesteca v osrčju Italije. V glavnem je fotografiral obrobno pokrajino in ljudi ter življenje v njegovem kraju, zelo znana je njegova serija o duhovnikih (ki mu je nakopala tudi precej klerikalne kritike) in pa tudi serija posneta v domu za ostarela,..


"nimam rok, ki bi mi božale obraz"

Skratka iz njegovih fotografij se očitno vidi, da je imel možakar dosti za povedat,... Uporabljal je italijanski fotoaparat Comet Bencini, za katerega še najbolj zagriženi "tehničarji" sigurno še niso slišali (fotoaparat je nekaj podobnega kot tista igračka ki jo drži v roki Matjaž dva prispevka niže). Isti fotoaparat je uporabljal celo življenje od leta 1953 ko ga je kupil za 800 lir pa do leta 2000 - leta njegove smrti.


"morje mojih spominov"

Vsi si moramo postaviti isto vprašanje: "Kolikokrat smo se srečali s fotografijo svetovnih mojstrov fotografije in smo si ob pogledu fotografije najprej zastavili vprašanje s kakšno opremo je bila posneta"?
Ali nas morda najprej gane prefinjena kompozicija, občutek za svetlobo, ujeti trenutek, izraz/pogled portretiranca, grafičnost/nerazpoznavnost običajnega motiva, ali pa (bognedaj) da nas čustveno prevzame - skratka bistvo fotografije?


"dobra zemlja"

Izbira opreme nam lahko da piko na i izredno dobri ideji, slabi ideji ali "neideji" ne pripomore popolnoma nič!

Zato, vsi fotografi, ki pridno zbiramo dražje in cenejše objektive z bolj ali manj odprtimi zaslonkami in z večnim vprašanjem: "Kaj mi še manjka?" Se prvo vprašajmo, ali nam ne manjka morda idej, ker či bi bilo idej na pretek, bi vsi bili zaposleni z izvedbo in ne s preokupacijo kateri kos kupiti ob naslednjem prilivu evrčkov,....


"prišla bo smrt in imela bo tvoje oči"

petek, 23. marec 2007

Pismo iz Tajske

Spodnji tekst je prepis elektronske pošte mojega prijatelja Željkota. Ker sem njegov še nenatisnjen roman prebral ko je on že odpotoval na Tajsko, sem mu moje mnenje napisal po e-pošti, nakar sem 14 dni čakal na spodnji odgovor:

Pozdravljen!

Še enkrat začenjam z mojim odgovorom na tvoje pismo. Nekaj muk sem ti že opisal v sporočilu po gsm-u. Najraje bi se izjokal! Ta dandanašnja tehnika me spravlja iz tira. In namesto, da bi se lotil zgodbe in vse kar zraven Selme (naslov romana je "Balada za Selmo" op.p.) spada, ti moram pisati o moji jeremiji glede odgovora.
Najprej sem ti hotel poslati odgovor samo po gsm-u. Napisal sem vse, hočem poslati, crkne baterija. Grem ven v Internet caffe (to se je dogajalo na severu Tajske v Chiang Mai-u), napišem dolg odgovor (moram reči izčrpen in konstruktiven), hočem poslati, računalnik mi vse zbriše in nato še enkrat napišem pol krajši odgovor in spet isto. Potem se jezim sam s sabo in še zamorim travestita, ki je vodil ta Internet caffe. Ura je bila namreč polnoč in moral je zapirati, samo še name je čakal. Sicer je bil prijazen, a verjetno ga je čakal kakšen boljši opravek kot nek zblojen turist, ki hoče ob polnoči pisati komentarje.
Grem ven, takoj zraven je bila trgovina. Jezen sem si kupil pivo. Prižgem cigaret. Trgovec, star Kitajec z nekaj lasmi počesanimi čez plešo, mi z dvemi prsti kaže na svoje oči. Kaj hoče? Spodi me stran, kao cigaretni dim mu bo šel v oči (in bo oslepel ali kaj?). Nagnal me je stran kot kakšnega steklega psa. Šel sem pit pivo k cesti (smrdljivi in polni prometa, ki bo Kitajca prej ugonobila kot moj dimček). Iz nasprotnega bara mi mahajo kurbe in me vabijo v svoje medmrežje. Še to se mi je manjkalo. Besno sem spil pivo do konca in prazno flašo nisem vrnil Kitajcu, ampak sem jo zabrisal v pleten koš za smeti ob cesti. Šel sem v drug Internet caffe in preden sem zbrisal vso nesnago iz mojega poštnega predala, so že zapirali. Vrnil sem se nazaj v hotel. Tačas se je napolnil gsm in ob napolzaspani in napolprebujeni Poom (Željkova žena op.p.) sem ti končno napisal odgovor, čeprav me je srepeče gledala skozi že tako ozke Azijske oči.

Kaj več dodati?

Tisti večer sem preklel vso tehniko, ki nas je tako lepo povezala, da malone začutimo drug drugega srček kako bije. Rekel sem si, da bom začel pisariti (navadna) pisma. Tako si lahko shraniš vsako pismo in si ga daš v posebno škatlo, ki bo čez nekaj let zgodovinski dokument, ne kot zdajšnja elektronska pisma, ki ti jih bo prej ali slej pojedel kaksen črv ali zjebal kakšen kratek stik.
Vem, da sem danes zgrešil temo, a to sem moral napisati.
Hvala za tvoj izčrpen odgovor.
Počakal bom še na ostale komentarje in potem potegnil črto.

Lep pozdrav iz dežele Tajske

Željko



sreda, 21. marec 2007

(Bad) Karma

Karma. Po budističnemu prepričanju jo ima vsak posameznik. Karma je "kozmični" dolg, ki si ga nabiramo z našimi dejanji. Je vsota vseh dobrih in slabih dejanj. Vse kar storimo v tem življenju (ali prejšnjih), bomo "plačali" v prihodjem... Vsak od nas nosi kakšen greh, ki ga bo plačeval vse (tudi prihodnja) življenje...
Jaz tudi...

Le kaj je za fotografa neodpustljiv greh? Nekaj mi leži na duši in me preganja v nočeh, ko ne morem spati. Postalo je že prava nočna mora. Ni odpustka za kaj takega. To je bilo ireverzibilno dejanje. In zavedam se, da bom to nosil s seboj celo življenje (upam da samo eno). Kakšna bo moja pokora? Ne vem kaj me še čaka v prihodnje, a lahko vsaj to storim, da
to delim z vami in si olajšam breme.

Bilo je sončno pomladansko vreme. Žal ne vem koliko sem bil star, a sigurno manj kot deset let. Starši so čistili po hiši in našli staro fotografsko kamero, ki jo je kupil moj nono enkrat kmalu po vojni (drugi). Ne vem kdo je bil tisti a ocenil/a je, da je ta stvar že passe, neuporaben kup železa in stekla in jo dal nadebudnemu naraščaju v roke. O, da ne bi! Bil sem zelo zvedave sorte otrok in ni mi bilo dovolj, da sem samo "navijal" ročico filma in "škljocal" s sprožilcem. Ne. Moral sem izvedeti kako je stvar sestavljena. S kotičkom ušesa sem še ujel: "Pa ne razbit tega", a sem seveda ta nasvet kratko malo ignoriral. Preveč me je mikalo izvedeti kaj je v škatli(ci). Za dandanašnje otroke so ravno v te namene izumili Kinder jajček. Nisem imel večjih problemov odpret to škatlo, a kakšno razočaranje. Bila je prazna. Samo neki vzvodi, pa stekelce, skozi katerega si bolj malo videl. "Nič" sem si milslil, "pa da vidimo, kako je ta stvar sestavljena". In kratko malo razstavil na prafaktorje. Kar ni šlo zlepa pa na silo...

Na koncu mi je ostalo kup kosov, ki nikakor niso več pasali skupaj. Mislim, da sem celo bil okregan zaradi tega. A kdo se še spomni teh reči. Vendar me je rahlo pekla vest. Ne glede na to, da sem rad razstavljal reči, sem se kakšne spomnil še dolgo potem. In ta je tista, ki me najbolj vstrajno gloda. Prav zaprav je vsako leto huje, sploh pa sedaj, ko sem se začel ukvarjati s fotografijo. Preteklo je precej časa, a med tem razstavljanjem tega fotoaparata sem si dobro zapomnil, kako je stvar izgledala.


No danes sem zbral pogum in sem nekako po spominu in po naključju našel stvar, ki sem jo tako neusmiljeno razdrl. Izgledala je nekako takole:


Agfa Box (fotko sem si sposodil tule -
na voljo so tudi karakteristike)


Bil je Agfa Box. Obstaja precej modelov tega fotoaparata, siguren sem za število leč, pa način navijanja filma in proženje. Za ostale detajle pač ne. A za oceno storjene škode bo kar v redu. Na zgoraj omenjeni strani je omenjeno, da je to fotokamera, ki uporablja srednjeformatni film. Verjetno kazen, ki mi ga karma nalaga, saj si že nekaj časa želim eksperimentirati z srednjim formatom...

Kar pa me je danes spodbudilo, k pisanju tega prispevka pa je sledeče. Spomnil sem se, da obstaja v kredenci od moje mame še en fotoaparat. A mi po spominu ni bil tako fascinanten, kot zgoraj uničeni. Zdel se mi je le zelo strat" trotlziher" fotoaparat, ki pa smo jih imeli kar nekaj doma. Tale pa je uporabljal nek čuden format filma. Večji kot pa je klasičen 35 milimeterski. ?!?? Pa ne da...? In nebodiga len grem pogledat. In res. Še ena Agfa, ki uporablja srednjeformatni (120)
film. In to 6x6. Ve se katere "sodobne" kamere uporabljajo ta format filma. Model je Isola I, izgleda pa takole:



Agfa
Isola I

Ko sem pogledal nastavitve, sem bil milo rečeno zgrožen. Kot ponosen lastnik digitalca z osmimi milijoni pik, z časom osvetlitve 1/8000 s, petimi posnetki na sekundo, z objektivi z nastavljivimi zaslonkami od 1.8 pa do 36, z iso nastavitvijo od 100 pa do 3200, z večconskim merjenjem svetlobe ipd, so mi bile možne nastavitve milo rečeno rudimentarne. Nastavljati se da zaslonko - dve nastavitvi: sončno ali oblačno f8/f11 ali po nekaterih podatki f11/f16 (plus rumeni filter - že vgrajen ) in pogojno rečeno še čas. Ta ima dve nastavitvi. M in B, pri čemer je M čas cca 1/35 s in B bulb... To je tudi vse. Ima sicer še sinc prikluček za flash. That's it. Več informacij dobite tukaj ali tukaj. Še moj telefonček ima več nastavitev (vsaj avtomatsko merjenje sveltobe, pa kompenzacijo). Še dobro, da lahko uničiš samo 12 posnetkov naenkrat.


Agfa Isola I

No jaz ne bi bil jaz, če ne bi poskusil tudi to reč razstaviti. Tokrat sicer ne zaradi radovednosti kaj je notri, ampak zaradi leče (ne morem reči objektiva, ker ima samo eno lečo), ki je prašna z notranje strani. A sem še pravi čas obupal, ker nimam pravega orodja, pa tudi na novo odkrite igračke ne želim uničiti.

No mogoče mi bo pa bo ta foto kamera pomagala, da popravim svojo karmo. Če ga bom čuval, negoval, kupil film, naredil kakšen škljoc, peljal na kakšen foto izlet... Ta Agfa, pa Zenit TTL bosta za sproščanje, kajti mislim, da je fotografija s sodobno digitalnotehniko postala preveč masovna in predvidljiva. Če uporabim analogijo. Sodobna digitalna fotografija je kot gliser na vodi. Hitra, tehnološko vrhunska. Fotografiranje na film, s temi starimi aparati, pa kot vikend z leseno jadrnico. Kdor zna uživati, ve kaj je bolje zanj. Mogoče pa so to samo leta?


jaz, v "fotografski" pozi


P.S. Torej. Kaj je nauk te zgodbe? Dragi starši zvedavih otrok. Prosim ne ponovite napake mojih staršev, ne dajte takih tehničnih reči, ki se vam zdijo že zastarele, v roke vaših otrok. Še ne znajo ceniti prave vrednosti teh reči. Spravite jih za takrat, ko bodo to znali ceniti. Hvaležni vam bodo, pa še kakšno travmo v kasnejših letih jim boste prihranili.




torek, 20. marec 2007

Erotica 4


Že od prvih fotografskih posnetkov, na katerih pozirajo gole anonimne mlade dame in ki so razveseljevale (ali škandalizirale) Parižane v 40-ih letih devetnajstega stoletja, je erotična fotografija pomemben del ikonografskega repertoarja vizualne kulture in umetnosti. Poleg portreta in nekaj kasneje pejsaža predstavlja ravno podoba golega telesa najbolj številno zvrst fotografije skozi vso njeno zgodovino. Medtem, ko je motiv golega telesa v 20. stoletju počasi izginjal iz slikarstva in kiparstva, pa je v fotografiji za to temo do danes ostalo zanimanje tako na strani avtorjev kot publike vsaj enako veliko. Priljubljenost dokazujejo številni zbiralci in kupci širom po svetu, to dokazujejo obiski razstav sodobnih mojstrov erotične fotografije kot so Helmut Newton, Nobuyoshi Araki, Robert Maplethorpe, Eric Kroll, Larry Clark, Roy Stuart in številnih drugih.

Zdelo se je, da bo z eksploatacijo golote motiv v vizualni umetniški praksi postal izpraznjen in odvečen. Vendar sodobna umetnost kaže, da temu ni tako. Telo, senzualnost in seksualnost so očitno večne topike. Tako je tematiziranje telesnosti šlo v različne smeri; radikalizacijo direktnih intervencij v 'body artu', realizirani so bili projekti, ki slonijo na študijah spolov, zlasti ženske umetnice so postavile intrigantna vprašanja s področja (lastne) seksualnosti itd. Sodobna fotografija kot pomemben del sodobne vizualne umetnosti večidel ohranja »realističnost« motiva, vendar se poskuša teme erotike lotevati na inovativen način, s preseganjem klišejskih pristopov in odmikanjem od konvencionalnih obrazcev.

Razstave erotične fotografije običajno spremlja veliko zanimanje širše javnosti (in medijev). Golota in erotične podobe so še bolj privlačne, če se pogledu ponujajo skozi umetniško prizmo. V tem kontekstu legitimirajo željo/potrebo po gledanju tovrstnih podob, ki je sicer zmeraj podvržena vprašanju moralnosti, primernosti in meje med dovoljenim in nedovoljenim. Zadnja desetletja je ob poplavi pornografije vprašanje o meji med erotiko in pornografijo še večkrat postavljeno. Definicij razlikovanja obeh žanrov je nič koliko; od tistih, ki utemeljujejo razliko v formalnem pristopu, do stališča, ki razliko določa z odnosom med fotografom in modelom/i. Verjetno bo najbliže trditev, da meje določata kontekst in namen; če gre za investicijo avtorjevega ustvarjalnega užitka in odsotnost namena vzbujanja gledalčevega poželenja v komercialne namene, lahko govorimo o erotični fotografiji.

Zanimanje za razstave erotične fotografije je tudi pri nas veliko (spomnimo se npr. projekta Akt na Slovenskem!). Razstava EROTICA v galeriji Photon je neke vrste 'seizmograf' trendov na tem področju; prvotno zamišljena kot enkratni pregled sodobne erotične fotografije je prerasla v vsakoletno razstavo avtorske fotografije na temo erotike. Razstave so postale natečajnega tipa, zadnji dve razstavi pa sta imeli tudi mednarodni značaj. Temo pojmujemo v širšem smislu, kar pomeni, da ne gre le za upodobitve golega človeškega telesa, pač pa tudi vseh drugih upodobitev ljudi, predmetov in situacij, katerih skupni imenovalec je - »erotičnost«. Kot »avtorski pristop« definiramo posnetke, ki niso nastali z namenom komercialne objave in ki ustrezajo določenim standardom kvalitete glede formalnih in vsebinskih rešitev.
Za letošnjo razstavo smo koncept nekoliko predrugačili. Sodeluje namreč sedem vnaprej določenih fotografov, ki jih druži dejstvo, da so v obdobju zadnjih pet let objavljali svoje fotografije na naslovnicah revije POLET. Ker ne gre za klasično moško revijo, ki bi koketirala z moškimi bralci na prvo žogo, tudi podobe na naslovnicah niso bile klišejsko »erotične«. POLET pač ni Playboy ali FHM. V galeriji Photon se nam je zdelo pomembno dejstvo, da objavljene fotografije niso bile naročene, ampak izbrane iz nekega že prej nastalega nabora posameznega fotografa/inje. Tako je padla odločitev za koncept letošnje razstave.

KLEMEN PREPELUH, DEAN DUBOKOVIČ, DAVID VATOVEC, MILOŠ TODOROVIČ, VIDA KLENOVŠEK, RAFAEL MARN in PETER BERNIK so torej predvsem fotografi, ki so v petih letih s svojimi podobami teles prepričali uredništvo Poleta. Izbor bi seveda lahko bil tudi drugačen, boljši ali slabši; presojanje izbora in del omenjenih fotografov z avtorskega ali celo umetniškega vidika naj bo prepuščeno obiskovalcem razstave. Sicer so vsaj prvi trije ustvarili znaten opus na področju erotične fotografije; Dean si je z dolgoletnim ukvarjanjem z erotično fotografijo praktično ustvaril ime, Klemen je ustvaril največjo število naslovnic za Polet, pa tudi sicer je večji del svojega avtorskega ustvarjanja posvetil tej zvrsti, prav tako se pretežno z erotično fotografijo ukvarja David Vatovec. Miloš Todorovič in Peter Bernik imata še veliko časa, da se posebej posvetita temu žanru, Vida Klenovšek in Rafael Marn pa sta že stara fotografska mačka, ki svojih interesov v fotografiji ne vežeta na posamezne žanre.

Po petih letih in spremembah v uredništvu so se pri POLETU odločili za drugačen koncept naslovnic. Pri Photonu to vsaj malce obžalujemo, saj bi lahko ravno s premišljeno uredniško politiko na tem področju naredili zelo veliko za vzpodbujanje drugačnega pristopa pri objavah »erotične fotografije« v tiskanih medijih na Slovenskem. Zato tudi kot redni bralci te revije navijamo za – kontinuiteto...

(spremni tekst razstave - avtor: Dejan Sluga)

Mamljivost in minljivost

Dobra ideja, tale blog-chat. Sploh pa glede na to, da se pod točko razno (op. najbolj priljubljeni del sestankov) izrečene besede in misli mnogokrat zapletejo in izgubijo v pridušenem zvoku glasbe in cigaretnem dimu kafiča in včasih ostanejo nekateri stavki brez pik, prebijejo se samo vejice, morda dvopičja...

Že več dni mineva od kar sem prejela povabilo, da pustim kakšno sporočilce na teh vratih. Malce sem se obotavljala, prebirala poste, ki so jih kolegi soklubovci že pustili in se spet znašla pred svojo večno dilemo v stilu: kaj je bilo prej-tehnika ali vsebina? Ali drugače: nas fotografiranje mami zaradi vsebine ali zaradi tehničnih zmogljivosti fotoaparata? Iščemo fotoaparat zaradi vsebine ali iščemo vsebino zaradi fotoaparata? Želimo preseči sebe ali mašino? Zakaj pravzaprav fotografiramo? Zakaj ne rišemo ali slikamo ali pa ustvarjamo zgradb?
Eden izmed odgovorov, ki se mi večkrat vsili, je ta, da morda zato, ker nismo vizionarji ampak zgolj dobri opazovalci, ki znajo dane elemente ustrezno povezati in zabeležiti ter tako ustaviti trenutek (btw: ali lahko pri tihožitju govorimo o ujetem trenutku?!- o relativnosti časa tu ne bi...). Kaj nas sploh sprovocira?

Aksiom 1: Vzgib nam daje tisto kar opazimo oziroma tisto, kar pritegne našo pozornost. Pojavi se tu spet novo pod-vprašanje: kaj opazimo?
Aksiom 2: to, kar nas mami, to v kar se (morda) identificiramo, to kar nam manjka, to kar si želimo biti ali imeti, to kar želimo povedati...lahko bi rekli, da opazimo sami sebe. Na nek način.
Hipoteza: Če je fotka slaba, smo slabi tudi mi?! Je nekaj narobe z nami?! Vsekakor ne. Morda nam manjka samo znanje v tehniki :) Ha! Dober izgovor!
Odtod naslov mamljivost in minljivost. Sama sem trenutno v stanju status quo, mirovanju domišljije in brez ispiracije. Ko primem fotoaparat imam občutek, kot da me bo nadrl, ker ga ne bom dobro uporabila in da se bo njegova jeza pokazala v slabi fotki. Pač, ustvarjalna kriza...ampak zakaj do nje pride? Zakaj mamljivost popusti in preide v minljivost? Nismo več sposobni opazovat? Ne vidimo ničesar kar nas sprovocira? In če sledimo Aksiomu 2: pomeni to, da ne vidimo več sebe?! Šalo na stran. Ne gre se za to, da bi si izbrala blog za svoj kašelj. Vsak se enkrat najbrž znajde pred takim trenutkom, ki pa zagotovo prinese novo, še bolj ustvarjalno obdobje. S tem želim predvsem izraziti pomen vsebine, ki je v mojih očeh ključna. Zaradi vsebine sem pred desetimi leti prijela fotoaparat v roke in prav zaradi vsebine, ga zadnje čase ne. Tako najbrž funkcioniram. Seveda ne želim zanikati pomembnosti tehnike, vendar je z mojega vidika le-ta na drugem mestu.

ponedeljek, 19. marec 2007

So What?

Ob zamenjavi računalnika sem se po prebiranju nekaterih člankov in forumov na spletu odločil, da naredim varnostno kopijo mojih fotografij, ki so bile razmetane po raznoraznih brezimnih CD-jih. Zadal sem si pač nalogo, da vse posnete fotografije, ki so končale na CD-jih presnamem na DVD-je zaradi prihranka na prostoru (DVD drži 4,7 GB medtem ko CD cca. 0,8 GB). Zbral sem CDje na kup in ugotovil, da jih je kar nekaj, vsi iz let 2003 in 2004. Začel sem mučno in dolgočasno kopiranje fotografij na disk računalnika. naenkrat po šestem CD-ju opazim opozorilo "read error cannot copy file,.." Hmm, potegnem ven CD preverim površino - nič, čista - vstavim ponovno,.. znova zaženem kopiranje in na istem mestu ista napaka! Začnem kopirati datoteko po datoteki, nakar ugotovim, da je ena mapa na CD-ju popolnoma uničena - neberljiva,... aaah!, in to na 3 leta starem CDju Sony! Prvo me zagrabi panika, potem ko ugotovim, da niti Disk Recovery programi ne uspejo izvleči popolnoma nič iz pokvarjene mape, ki je postala neberljiva, postanem jezen! Nato pač ugotovim, da nimam kaj storiti in se morem sprijazniti da bo rojstni dan prijateljice ostal za vedno le v spominu (organskem - tistemu nezanesljivemu v lobanji se spomnite?).


miles davis - kind of blue (1959)

Zarolam si So What? od Miles Davisa iz albuma Kind of Blue posnetega leta 1959, Eden najboljših jazz albumov vseh časov - priporočam ga vsem ljubiteljem glasbe ta album bi moral biti v vsaki kolekciji. S tem posnetkom je bil uveden čisto drugačen pristop k glasbi in kompoziciji le-te - v studio so se glasbeniki napotili s samo par "skicami" tistega kar naj bi igrali in potem se je enostavno zgodilo,... Kind of Blue je zaznamoval rojstvo t.i. "Modal jazz" (prav zanima me kako bi se razvijala glasba, če bi pomembna dela kar naenkrat izginila iz izvornih nosilcev zvoka,...).

In kaj potem? , od rojstnega dneva prijateljica mi ostanejo še vedno spomini,....

V "starih časih" smo vedno poleg negativov izdelali tudi fotografije, le-te so se vidno starale ampak nikoli izginile čez noč. Zato vsem priporočam, da kljub digitalizaciji vseeno izdelujejo fotografije dogodkov in jih spravljajo v klasične albume (v najslabšem primeru boste pozabili kam ste album spravili in bo toliko večje veselje ob naključni najdbi).
Kar se tiče DVDjev pa je najbolje delati kopije vsake 2 do 3 leta. Če pa gre kaj vseeno narobe si zarolajte So What?

sobota, 17. marec 2007

Onkraj horizonta

Tokrat predstavljamo mlado avtorico iz Azije, natančneje iz Malezije: Yee I-Lann letnik '71.


The Ch'i-lin of Calauit. 2005

Ena vzhajajočih zvezd Azijske fotografije, je zaenkrat dosegla vrhunec svojega ustvarjanja s serijo fotografij "Sulu Stories" serija trinajstih fotografij (oz. fotomontaž) v katerih ji prekrasne morske vedute s horizontom, morskimi cigani, in ambient služijo kot osnova za konstrukcijo spominov, lahko jih gledamo kot univerzalne - govorijo o razblinjanju mej, serija pa je posvečena njenemu rojstnemu kraju v področju Sulu.
Sulu ni samo zemljepisni pojem, je zemlja onkraj horizonta iz zgodbic, ki jih je poslušala kot otrok - je tisti "onkraj", ki ima globalni, ne lokalni pomen,...


Map. 2005

Zgornja fotografija ženske in moškega je očiten namig na "genetski spomin", osebka sta povezana (nakazano s plapolajočimi lasmi), čeprav sta si odtujena (gledata v nasprotne smeri), združuje pa ju horizont, ki na Yeejevih fotografijah večkrat pooseblja "skupni dom - izvorno domovino".

"Njene fotografije so zelo čutne in na liričen način zaobjamejo večplastnost zgodovine brez ukvarjanja s politiko" - Gina Fairley


The Archipelago. 2005

Yee je ena izmed avtorjev, ki so bili predstavljeni na prvem Singapurskem umetniškem bienalu, lani pa je bila tudi v selekciji Azijske fotografije, ki je bila predstavljena v Nizozemskem "Norderlicht foto" v mestu Leeuwarden.

V slogi je moč

Kot ste nekateri verjetno že opazili, moja malenkost ne bo edina, ki bo klatila neumnosti na tem blogu. Vse skupaj sem si zamislil kot nekakšno "mehko uredništvo" h kateremu lahko vsak povabljen prispeva skoraj po mili volji.
Vabilo je dobilo 6 mojih "kolegov", za katere verjamem da so "ta pravi".
Matjaž se je že predstavil širši javnosti, sedaj počakajmo še na ostale,...
Upam, da sem izbral prave ljudi in upam, da bo blog v veselje za vse bralce.


david vatovec - vesela trojica (2003)

četrtek, 15. marec 2007

Nekaj o objavljanju in ocenjevanju fotografij na spletnih foto portalih - nadaljevanje


Zadnjič sem obdelalal temo objavljanja fotografij na spletnih foto portalih. Z današnjo tehnologijo je enostavno posneti, obdelati in objaviti fotografijo na spletnih foto portalih. Tako lahko vsak fotograf pokaže svoje videnje fotografije vesoljnemu fotografskemu in ostalemu svetu.

Smisel internetnih foto portalov kot so photo.net, slo-foto.net, e-fotografija, flickr, pbase (da naštejem samo nekatere), je v objavljanju in ocenjevanju fotografij. Pa seveda tudi o informacijah o fotografiji, testih opreme, izmenjavi mnenj in izkušnjah o fotografiji (forum). A to ni sedaj tema mojega prispevka. Fotografi objavljamo fotografije zato, da pokažemo svoje delo, svoje videnje fotografije. Zato, da se kaj naučimo. Nekateri pa objavljajo fotografije, da dobijo dobre ocene in kritike, oziroma potrditev, da delajo dobro in/ali všečno fotografijo. Bistvo teh portalov to, da so odprti za vsakogar, oziroma demokratični, dostopni za vsakogar, ki ima dostop do interneta. To pomeni, da lahko vsak objavlja svoje fotke in nato (po nekaterih omejitvah) tudi ocenjuje in komentira fotografije drugih sodelujočih na teh foto portalih.

boben, matjaž lužnik (benetke2007)


V prvem delu tega prispevka, sem postavil hudomušno tezo, da je kvaliteta fotografije na tem svetu konstanta, a da je z digitalno tehnologijo oz. z njeno množično dostopnostjo, narasla množičnost fotografij. Prav zaprav smo poplavljeni z raznimi foto portali - stranmi na internetu, namenjene objavljanju in izmenjavi fotografij. Na njih pa poplava maminih rožic, sosedovih mačk, počitniških sončnih zahodov in kar je še takih "banalnih" tematik... Dejstvo je, da fotografija in objavljanje le te ni več domena "profesionalcev" ali fotografsko izobraženih ljubiteljev fotografije, ampak že vsakega, ki poseduje digitalno kamero ali celo telefonček.

To je odlično za hitro odzivnost na razne dogodke (bombni napad v Londonu je bil medijsko praktično v živo pokrit s kamerami na prenosnih telefonih), a za "umetniški" vtis povprečne fotografije prav porazen.


Nekateri foto portali se sicer trudijo za kvaliteto objavljenih fotografij (photo.net, slo-foto.net, e-fotografija), drugi pa bolj za množičnost. Vendar tisti portali, ki stavijo na množičnost, izgubljajo povprečno kvaliteto fotografij, a so načeloma bolj dostopni za objavo (seveda se najdejo biseri tudi tam). Tisti, ki se trudijo za kvaliteto, pa izgubljajo na dostopnosti, množičnosti in demokratičnosti portala samega. Tu ni napačne niti, prave poti. Vsak išče svoj prostor na internetu.

il ponte dei sospiri, matjaž lužnik (benetke 2007)


Večina fotografov, ko objavi fotografijo pričakuje nek odziv. Priljubljnejši so pozitivni, a za napredek pri fotografiji so pomemnejši kritični odzivi. Seveda niso vsi fotografi pripravljeni na kritično presojo svojih fotografij. Spet smo pri moji "tezi" o konstanti kvalitete in množičnosti. Dejstvo je, da vsak, ki objavlja fotografije na internetu, še ni "usposobljen" za umetnostnega kritika fotografij. A to ni nujno nič slabega. Če je foto portal odprt in "demokratičen", lahko vsak objavlja, komentira in ocenjuje objavljene fotografije kogarkoli, brez omejitev. Nekateri foto portali število komentarjev spodbujajo z "vezavo"; pogoj za objavo fotografij je določeno število komentarjev, spet drugi pa omejujejo komentarje z določenim številom objavljenih fotografij.

Vendar pri prvem primeru dobimo množico komentarjev brez vsebine, kot so; "super", "odlično", "bravo", "slika je dobra", "kar všečna fotka" in množico podobnih "enozložnih" brezsmiselnih kvazikomentarjev. V drugem primeru, pa je nasproten odziv. Ga ni, oziroma je zelo omejen in to na najbolj všečne fotografije. Res, da obstajajo še ocene.

amore a venezia, matjaž lužnik (benetke 2007)


Ocenjevanje se tudi razlikuje od portala do portala. Pri nekaterih so povezani s komentarji (ni ocene brez komentarja: rezultat - glej zgoraj), pri drugih pa ocenjevalec svobodno oceni ali komentira (eno ali drugo ali oboje skupaj). Nekateri (bolj množični jih niti nimajo) imajo ocene od 1 do 5, drugi do 7, tretji pa do 10. Razpon je sicer manj pomemben, je pa ocenjevanje "na silo" povezano s "koncentriranjem" ocen v zgornji tretjini. Večina (njim) zanimive fotke (nekritično) zelo dobro oceni, slabih pa sploh ne. Prihaja do tega, da je večina fotografij, ki so ocenjene (na določenem portalu, ki sicer ima razpon od 1 do 10), so ocenjene z 8 ali 9 ali pa 10. Najbolje je ocenjevanje izvedeno na foto.net, kjer je posebna stran za ocenjevanje zadnjih fotografij z vidno lestvico (od 1 do 7) in ločenim ocenjevanjem estetike in originalnosti. Tako se ocenjevalec lažje odloči za bolj realno oceno. Komentarji pa so še dodatna možnost poleg ocenjevanja. Lahko pa tudi fotografijo direktno ocenimo, ko jo pač pogledamo. Je pa res, da pri vsej množičnosti tega internacionalnega foto portala, če ima fotka več kot deset ocen je že kar velik uspeh. To ravno zato, ker je poskrbljeno za neke standarde kakovosti in se "samo dobra" fotka izgubi v množici podobnih. Seveda imajo prednosti akti (ženski), ki so zelo priljubljeni, pa pokrajinska fotografija.

il volo della liberta, matjaž lužnik (benetke2007)


Torej, kdor pričakuje, da bo od ocenjevanja dobil realno oceno vrednosti svoje fotografije, se zelo moti. Edini pravi odziv je ta, ali je fotografija na prvi pogled tako zanimiva, da pritegne ljudi, da si jo ogledajo. Ocene, še posebej komentarji pa so bolj "luksuzna" opcija. Predvsem pa so subjektivnega značaja. Vsak ocenjevalec (niti ni nujno fotograf) ima svoje predznanje o fotografiji, svoje videnje o tem, kaj je "dobra" fotografija, svoje preference, svojo priljubljeno tematiko. Recimo: na slovenskih portalih je močno zastopana smer makro
fotografije, predvsem žuželk. Fotografije so tehnično perfektne; ekstremne povečave, odlična ostrina, osvetlitev ... a me pustijo hladne. Ne pritegnejo me, ker to zame ni smisel fotografije. Fotografija je zame izrazen umetniški medij in z njo izražamo sebe oz. globine svoje "duše". A to je samo moje mnenje. In internet je na srečo zaenkrat še svoboden medij, kjer svobodno izražamo svoja subjektivna stališča. Potrebna je le strpnost, sprejemanje in spoštovanje mnenj in izraznih tehnik drugih sodelujočih na foto portalih.

la primavera arriva di corsa, matjaž lužnik (benetke2007)


Zato jaz ne podeljujem več ocen. Ocenjevanje je le preveč odvisno od subjektivnega pogleda na fotografijo in trenutnega osebnega počutja. Zato k določeni fotografiji, ki me pritegne, napišem le komentar, ki izraža moje osebno (trenutno), subjektivno mnenje o določeni fotografiji. Napišem, kaj me je pritegnilo in kaj me je zmotilo pri dotični fotografiji. Niti ne poskušam biti objektiven, ker se to ne da. Fotografija je subjektivna stvar. Sicer je uokvirjena z določenimi (fotografskimi) pravili in tehnikami, a kdo pravi da mora le ta ostati znotraj teh okvirjev in pravil?

sreda, 14. marec 2007

Objektivi sploh niso dragi!

Sem eden izmed 135.000.000 ljudi na svetu, ki ima probleme z vidom. Ravno včeraj sem bil pri okulistu, kateri mi je predpisal nova očala (saj jih tako in tako plačam sam, naše socialno zavarovanje krije vsega 45 eur).
Ves navdušen se napotim k optiku (ja eni smo pač čudni) po nova očala, izbira okvirja je svojevrstna izkušnja in prav nič ne zavidam tistim, ki nosijo leče - niso se še zavedli, da so očala modni dodatek in statusni simbol, tako kot mobitel, avtomobil in zrcalnorefleksni digitalni fotoaparat (tako dolge opise za sorazmerno enostavne predmete bi bilo potrebno prepovedati - Toporišič?).
Po 20 minutah je bil okvir izbran,.. nekje zlata ponudbena sredina oz. lahko bi že rekel srednji zgornji razred za 145 eur.
Nakar se s simpatičnim optikom priznane obalne optike (ki se kliče kot ena stara obalna picerija) začneva meniti o steklih (še vedno mi ni jasno zakaj se še tako kličejo, saj že vsaj 15 let niso iz stekla ampak plastične!).
Možakar mi razloži, da se sedaj bije borba med Zeissom in Seikom in da je Seiko v zadnjih parih letih tehnološko "naprej" (in tudi dražji), to je baje razvidno tu.
No na koncu me je le prepričal v "second best" opremo saj veste, na lastnih očeh ja človek ne bo šparal! Top model Seikovih leč bi me za mojo dioptrijo olajšal za cca. 350 eur, tako pa sem za "second best" dal borih 292 eur.
Za dve plastični asferični leči z večkratnim premazom.
Pa naj še kdo reče, da je objektiv s petnajstimi lečami za 1000 eur drag!

PS: da se ne bo kdo, ki želi imeti očala kot modni dodatek ustrašil, moja dioptrija je precej zajetna, na enem očesu +4,5 in na drugem +5,25 (če ne štejem še cilindra in kota)

PS2: upam, da ne bom s tem sprožil val komentarjev ali je boljši Zeiss ali Seiko, kot se to dogaja z dvemi znanimi proizvajalci fotografske opreme

ponedeljek, 12. marec 2007

Nekaj o objavljanju in ocenjevanju fotografij na spletnih foto portalih

Hvaležen sem Davidu za povabilo, da lahko prispevam k foto blogu. Ne ukvarjam se sicer dolgo časa s fotografijo, vendar mislim, da lahko doprinesem svoje videnje o dogajanju na fotografski sceni. Danes sem si izbral objavljanje in ocenjevanje fotografij na spletnih foto portalih.

Dandanes je samo fotografiranje nekaj, kar je dostopno vsem. Proizvajalci nas zasipavajo z modernimi tehnologijami; digitalni fotoaparati so praktično že v vsakem telefončku, računalniki nam omogočajo enostavno obdelavo fotografij na načine, ki so bili v časih temnice zelo zapleteni ali praktično nemogoči. Poleg tega pa nam internet omogoča, da te fotografije delimo z občinstvom celega sveta. Sam proces fotografiranja, obdelave in objave fotografije je postal povsem preprost, dostopen najširšim množicam. Tu bom malo zloben. Recimo, da je kvaliteta fotografij na svetu konstanta, a zaradi količine fotografij trpi povprečna kvaliteta posamezne fotografije. To sicer ni nujno res, vendar zaradi tega, ker lahko vsak "smrtnik" fotografira in objavlja fotografije na internetu, smo žal precej blizu temu.

they are watching us, matjaž lužnik (benetke 2007)

Poplavljeni smo z neizmerno množico fotografij in ko objavimo fotko na kakšnem foto portalu, se le ta izgubi v množici. Pa čeprav smo v fotografijo vložili ne vem koliko dela in smo na motiv močno čustveno navezani, nam to ne pomaga, da bi bila fotka opažena in cenjena kolikor mi mislimo, da bi morala biti. Razen, če res ne izstopa; po sami kvaliteti, estetiki, motivu. Mislim, da bi prav prišlo več samokritičnosti pri samih fotografih, da ne bi ravno vsake fotke sosedovega mačka, mamine rože, ali "fenomenalnega" sončnega zahoda, ponujali v upogled in kritično presojo vesoljne fotografske javnosti.

Vendar tu pridemo do zanimivega pojava. Ponovi se prejšnja teza o konstanti in množičnosti. A tokrat na strani ocenjevanja fotografij.

se nadaljuje...

Nič ni več "dovolj dobro"

Se še spomnite, ko smo hodili po "(tu vstavite vam najljubšo lokacijo)" z zvrhano torbo fotografske opreme, dia filmom Velvia in stojalom na ramenu?
Navdušeni nad napredkom v tehnologiji - skok iz Kodachroma 25 na Velvio 50 je bil res ogromen.
Na tako spremembo so fotografi čakali tudi po dvajset let.
Ali pa ko smo hodili na koncerte in se spraševali ali lahko iso 400 "dias" "pušamo" na 800 brez da bi izgubili črnine in ne da bi zrno požrlo detajle, ko smo ugotovili, da so svetlobni pogoji katastrofalni?
Ali pa ko smo do neskončnosti iskali pravi razvijalec za Kodakov Tmax 3200, da bi ohranili tonaliteto in ukrotili zrno?
Da ne omenjam izraze laborantov v fotolaboratoriju, ko si jim povedal, da morajo film "push razviti za en stop".

Tej časi se zdijo davno nazaj (5 let?!?), v današnji vedno hitrejši "fast food" dobi ni več nič "dovolj dobro" in nič "dovolj hitro",...


david vatovec - soline (1999)
kodachrome 25
posneto z opremo katere vrednost danes ne presega enega baterijskega držala

Ob predstavitvi novega Canonovega uber fotoaparata (EOS 1dmkIII) me je presunila ena datoteka, ki je na voljo na spletu za ogled (pozor velika datoteka). Posnetek posnet na iso 6400 brez nobene dodatne obdealve je, ne samo presunljiv ampak revolucionaren! Odpira nove možnosti - neslutene do sedaj, izgleda da je omenjena občutljivost popolnoma uporabna tudi za večje povečave in razstavne namene. Povižite jo še s kakšnim Canonovim stabiliziranim objektivom in vaše stojalo je za staro železo.


dean jukić - brez naslova (2005)
posneto s fotoaparatom olympus C5060WZ

Napredek v zadnjih petih letih je bil milo rečeno fenomenalen, ampak ta napredek se sluti tudi v "potrebah" oz. željah fotografov, kateri smo postali vedno bolj zahtevni, tarnamo nad šumom pri iso 1600, nad povprečno ostrino pri najdražjih objektivih, nad hitrostjo "snemanja" na kartico, nad najbolj odprto zaslonko f4 - češ: "Neuporabno!" Niti najdražji zrcalno refleksni fotoaparati ne dosegajo naših "potreb", niso 100% odporni na vodo, če nam padejo iz treh metrov višine prenehajo delat,... res nič ni več "dovolj dobro". 10 megapik? Ne, hočemo boljši senzor z večjo resolucijo in manj šuma, po možnosti z več dinamičnega razpona za nižjo ceno!

Saj vemo, da nas proizvajalci samo nategujejo!


david vatovec - drummin' (2005)
posneto z canon EOS 10D - ISO 1600


Digitalizacija je prinesla enormno število fotografij (v primerjavi s samo nekaj let nazaj), njihova povprečna kvaliteta pa je veliko slabša in v tej masi se vse razblini v neko podpovprečje,...

Zato, če fotografije niso dovolj dobre mora biti krivda v nepopolni opremi!

Komaj čakam Canonov Eos karkoli že je mark 5!

sobota, 10. marec 2007

Originalnost


ken sklute - sunset silhouette

Velikokrat pomislimo, da je v fotografiji bilo že vse povedano, da je težko narediti nekaj novega.
To je seveda samo izgovor za našo nesposobnost oz. neizvirnost. Dobri avtorji, fotografi najdejo - vidijo vedno nekaj novega, celo v žanru, na katerega veliko ljudi in tudi fotografov gleda z viška: poročna fotografija.

Današnja "nedeljska fotografija" je ravno to - poročna seveda, vendar ni klasična in klišejska ampak originalna, sveža in inteligentna. Čeprav je nastala zelo "na hitro" je v njej cela zgodba neke poroke. Kaktus, ki nedvomno govori o lokaciji, tople večerne (romantične) barve in pa senca mladoporočencev, ki jo je skoraj potrebno poiskati,...

Jabolko



Pred kratkim sem naredil velik tehnološki skok - ali celo prevrat. Tak prevrat kot je na primer menjava banke ali celo osebnega zdravnika, saj veste take stvari, ki jih ne počnemo vsak dan, ma kaj vsak dan niti 1x na leto.

Po vsej veliki reklami in ropotu, ki ga zganja Microsoft okoli njihovega novega ultimativnega operacijskega sistema Windows Vista, me je končno prepričalo, da je to pravi popolni trenutek za preskok - menjavo operacijskega sistema.

Uganili ste! Omislil sem si Jabolko - Apple iMac 20. Tudi, če sem bil do zadnjega proti LCD zaslonom za fotografske namene (prijatelju Sandiju so se kar zasvetile oči ko sem mu povedal, da prodajam stari Necov 21" klasični monitor). Vsaj vem komu sem ga prodal in ga lahko grem kdaj pa kdaj obiskat.


imac 20" intel core 2 duo

Izkušnja z Macom je dolgočasna. Prinesem domov, odprem škatlo (ja! prodajo vam ga v lični embalaži) postavim na mizo priklopin na elektriko, tipkovnico in miško, vstavim CD z inštalacijo operacijskega sistema in čez 15 min lahko delam. Kje so problemi, kje je napetost, čakanje ali bo ali ne,... že od Windows 3.11 sem bil navajen takih "thrillerjev"?!?

Praktično je gor že vse kar navaden smrtnik potrebuje,... in en kup zanimivih dodatkov, kot je npr. daljinec - ta stvar ima dajinski upravljalnik, vgrajeno, kamero, mikrofon,... da o programski opremi sploh ne izgubljam besed.


apple remote

Mislil sem, da bom porabil veliko časa pri prehodu - da se navadim na nov uporabniški vmesnik in glej ga zlomka, narejen je tako intuitivno, da sem se praktično po par urah že "aklimatiziral".

Zadeva sedaj po enem mesecu deluje brezhibno in kar koli priklopim nanj enostavno deluje, brez Cdjev z gonilniki in neskončnega brskanja po spletu.

Kako že pravijo? Eno jabolko na dan odžene zdravnika stran!

Najbolj veseli bodo moji kolegi, IT-jevci ker jih ne bom več mantral zaradi razno raznih "konfliktov" programske opreme al pa zaradi kakšne "illegalne operacije".

Poskusite mac, ne bo vam žal.

četrtek, 8. marec 2007

Barry Lyndon


filmski plakat in naslovnica dvd-ja

Leta 1968 je izšla Kubrickova legendarna "2001: odiseja v vesolju". Po tem projektu je začel Stanley Kubrick delat na filmu "Napoleon", katerega ni nikoii posnel, ker se je producentska ekipa premislila in rezala financiranje.
Kubrick je bil seveda jezen. Morda je tudi to pripomoglo k posnetju "Peklenske pomaranče" takoj za tem.
Leta 1972 je prebral roman Williama Makepeacea Thackeraya " The Luck of Barry Lyndon" in se odločil, da bo posnel zgodovinski film, kar mu ni uspelo z Napoleonom. Začel je nastajati Barry Lyndon.
Stanleya Kubricka vsi poznajo po njegovemu perfekcionizmu in muhavosti. Za film Barry Lyndon si je zastavil nekaj kar ni še poskušal nihče v filmski industriji: posneti film v izključno obstoječi svetlobi, to pomeni brez uporabe dodatnih fotografskih luči.


izsek iz filma "Barry Lyndon"

Po nekaj poskusih je ugotovil, da tedanji objektivi enostavno niso dovolj "svetli" - razvoj takega objektiva pa si ni mogel privoščiti nihče, razen,.... NASE!
Kubrick je zasledil, da je nemški Zeiss po naročilu Ameriške agencije za vesoljske polete (NASA) za potrebe programa Apollo razvil objektiv s svetlobno jakostjo f0,70!


scena iz filma osvetljena samo ob siju sveč

Po nekih vezah si je Stanley Kubrick uspel izposoditi tri take objektive za snemanje filma. To je direktorju fotografije Johnu Alcottu omogočilo posneti nekaj scen osvetljenih s samo lučjo sveč - tako sta se uspela približati videzu, značilnemu za slike iz 18. stoletja v katerem je film ambientiran.
John Alcott je tistega leta (1975) dobil tudi oskarja za najboljšo filmsko fotografijo ravno za ta film.
Kot večina Kubrickovih filmov je ta obvezno čtivo za vsakega fotografa.


mojster Kubrick

Sedaj ravno poteka retrospektiva Kubrickovih filmov v Ljubljanski Kinoteki , prvič v Sloveniji na velikem platnu, Barry Lyndon je na sporedu 14. marca.

sreda, 7. marec 2007

Boljša svetloba

Koliko megapik je dovolj?

V sedanjih digitalnih časih fotografije je ena najbolj vročih debat (še posebej po internetnih forumih) koliko točk potrebujemo za kvalitetno fotografijo. Vprašanje kateremu posvečamo še preveliko pozornosti.
Tako lahko zasledimo vprašanja: "Ali naj zamenjam fotoaparat X s fotoaparatom Y, ki ima 10 miljonov točk namesto 8 milijonov točk, moj fotoaparat je zastarel, imam ga že dve leti in sedaj je prišel ven nov - boljši, ki ima 2,3 milijonov točk več" in še bi lahko našteval.

Zato, ko izbirate nov fotoaparat priporočam, da temu podatku posvetite najmanj pozornosti - več kot 6 milijonov točk je dovolj za 90% vseh uporabnikov, vključno s profesionalnimi. Raje primite fotoaparat v roke, ga preizkusite, poglejte ergonomijo, kvaliteto izdelave in funkcionalnost.

No, praktična razlika v resoluciji se pokaže pri podvojitvi megapik (recimo iz 6 na 12 mpik je že opazna razlika) - zato za tiste, ki tuhtajo o tem priporočam, da se držijo tega pravila - zamenjajte fotoaparat, ko se število točk senzorja podvoji.


digitalni "back" podjetja Better Light je namenjen muzejem in galerijam za reprodukcije

Za vse tiste, ki pa jim točk ni nikoli dovolj je novica podjetja Better Light. Predstavili so namreč digitalni RGB "back" s kar 416 milijoni točk.
To je novi Super 10k-HS (hs kot High Speed).

Osnovne karakteristike so:
- 416 megapik (brez bayer interpolacije - posname dejansko vsako sliko 3x -1x v zelenem, 1x v rdečem in 1x v modrem spektru)
- velikost senzorja je 72mm x 96mm (full frame?)
- 10200 x 13600 pik
- izhodna datoteka ima velikost 794 MB
- ISO 64 do 1000
- vgrajeni disk od 40 ali 80 GB

- ekspozicijski Ëasi od 1/8 s do 1/120 s
- cena je sprejemljivih 23.000 USD


zunanji videz ni nič posebnega

Tako, vsakič ko vam nekdo maha pred očmi
s Canonom 1ds mkII mu pokažite te specifikacije in nemoteno fotografirajte dalje z vašim starim "mlinčkom".

torek, 6. marec 2007

"Boke"

Večina fotografov, ki jih poznam se ukvarja z ostrino na fotografijah, izgleda kot da jim le-te ni nikoli dovolj.

Meni osebno je večkrat fotografija “dovolj ostra” in nisem tak pikolovec. Rad pa vidim veliko razostrenih delov na fotografijah, mi daje tak “mehak” občutek zasanjanosti, zato zame zaslonka ni nikoli dovolj odprta!

Med brskanjem po svetovnem spletu sem večkrat naletel na podobne fotografije, zadnjič pa sem ugotovil, da so Japonci (kdo drugi) tudi poimenovali to kvaliteto neosrtine in sicer: “Boke”.


david vatovec - brez naslova (2006)

Ta beseda sicer pomeni dobesedno zmeden, smotan in večkrat opisuje nerodne starejše ljudi (se vsi spomnimo Japonskih risank?) – američani pa jo prevedejo v “fuzzy” v fotografskem smislu pa opisuje kvaliteto neostrine.

Poudarek je seveda na kvaliteti neostrine, saj sta dva enaka objektiva različnih proizvajalcev “na papirju” praktično enaka – torej uganili ste, boke je subjektivna količina!

Obstajajo celo ocene za različne objektive in kako se le-ti odrežejo v bokeju. Tu seveda zopet prednjačita Leica in Zeiss, ne zaostajajo pa niti Olympus, Canon in Nikon (seveda tu govorimo o eno-goriščnih oz. “fiksnih” objektivih).

Priporočamo:
- Leica M 50mm f1.0 Noctilux
- Leica M 50mm f1.4 Summilux Asph
- Zeiss ZM 50mm f2 Planar
- Zeiss ZF 85 f1.4 T* Planar
- Olympus Zuiko 50mm f2 Macro
- Canon EF 50 f1.2L, 85 f1.2L, 50 f1.4
- Nikkor 50mm f1.2 AIS, 85 f1.4D AF
- Pentax 50mm f1.4 (M42 in novejše izvedbe)


Logika bokeja deluje ravno nasprotno logiki maksimalne globinske ostrine se pravi:
- čim bolj odprta zaslonka (f2,8 je res maksiimum, bolje je 1.8 ali celo 1.4 in manj!)
- fokusna razdalja (razdalja od fotografiranega objekta do senzorja/filma) naj bo čim krajša
- ozadje čim dlje za fotografiranim objektom
- pravtako “pomaga” osvetlitev od zadaj oz, t.i. spekularni odsevi

martin bobič - new toy for a big boy (2006)

Je pa res, da je ta lastnost objektivov praktično nemerljiva in različna od situacije do situacije. Je pa vsaj meni veliko lepše na fotografiji videti dober boke kot odlično ostrino, ali kakor je rekel Ansel Adams: “Raje imam neostro fotografijo z izostreno idejo kot pa ostro fotografije zamegljene ideje!”

No, Japonci nam tudi v sodobni dobi ponujajo izmuzljive pojme,…. Vsakemu svoj boke.

Za nadaljne branje:
http://en.wikipedia.org/wiki/Bokeh
http://www.luminous-landscape.com/essays/bokeh.shtml
http://www.vanwalree.com/optics/bokeh.html